Danes na Liffu: Ritem norosti

Svojo mladostniško strast do glasbe, predvsem do jazzovskega bobnanja je devetindvajsetletni ameriški režiser Damien Chazelle prelil v svoj drugi celovečerec.

Jazz in življenje glasbenika je sicer navdihnilo že njegov prvenec, romantično glasbeno dramo Guy and Madeline on a Park Bench (2009). V novi glasbeni psihološki drami Ritem norosti pa njegov protagonist Andrew vzame svoje poslanstvo smrtno resno.

Noče plavati v oceanu povprečnih jazzovskih glasbenikov in životariti ob slabo plačanih klubskih gažah. V duhu bolestne ameriške ambicioznosti sanja, da se bo povzpel na sam vrh. Njegovo predanost in vdanost provocira in stopnjuje sadistični učitelj bobnov na newyorškem konservatoriju Terence Fletcher (J. K. Simmons).

duplicate

Film, ki se osredotoči na rigorozno, skoraj vojaško urjenje profesionalnih glasbenikov, da bi obvladali svoj inštrument, je bil na festivalu Sundance prava senzacija, pospremljena s stoječimi ovacijami, v Cannesu pa se je Chazelle uvrstil v sklop štirinajst dni režiserjev in požel dobre kritike v svetovnih medijih.

Damien Chazelle o svojem filmu

»Videl sem že številne glasbene filme, ki poveličujejo glasbo ali prikazujejo veliko radost ob muziciranju, kar je seveda zelo pomembna prvina in je ne želim zanikati. Nisem pa videl prav veliko filmov, ki bi zares poglobljeno proučevali strahove ob glasbenem poustvarjanju, ali jezik, s katerim se glasbeniki lahko med seboj obravnavajo, ter kako te lahko oropa človeškega dostojanstva in spominja na strogo vojaško urjenje. /.../ Zato se mi je zdelo zanimivo ustvariti glasbeni film, ki bi spominjal na grozljivko, boj za življenje in smrt.«

In kako so gledalci ocenili film?

Preberite na spletni strani Rottentomatoes