Dare Valič  o svojem življenju in filmu Srečen za umret

Dare Valič je po nekajletnem premoru spet stal pred kamerami.

Objavljeno
06. april 2013 23.03
Katja Golob
Katja Golob
Star je 70 in drobiž, kar je danes otroška doba, kakor pravi, in uživa kot upokojenec, da bolj ne bi mogel. V igralski karieri je v gledališču in na filmu ustvaril nepregledno množico vlog, svoj glas posojal junakom risank in za svoje delo prejel številne nagrade. O vsem tem, življenju in filmu Srečen za umret, v katerem je po nekajletnem premoru spet stal pred kamerami, sva klepetala to mrzlo pomlad in vanjo drezala s smehom, ki se nenehno kotali iz njega.

Rojeni ste v Banjaluki. Kakšne spomine imate na otroštvo?

Moj oče je bil italijanski državljan, v Banjaluki je dobil službo, 16 dni po mojem rojstvu pa je izbruhnila vojna in z materjo se je potem začela kalvarija, celo Kozara je bila vmes. Takšno je bilo moje otroštvo, ki ga zdaj vedno bolj dojemam, ko sem bil mlajši, pa tega sploh nisem občutil. Zdaj se spomini vračajo in niso ved­no najbolj prijetni. Otroštvo ni bilo tako lepo, kot bi moralo biti, zato pa sem imel pri izbiri staršev neverjet­no srečo, oba sta bila krasna.

Ste zgodaj odkrili svoj igralski talent?

Bil sem takšen fant, da se nikoli nisem rad učil, pa sem bil vseeno najprej vpisan na naravoslovje. Ko sem se odločil, da poskusim na igralski akademiji, sem zamudil vpis, zato sem lagal kot nor, da imam že vse pripravljeno, in dosegel, da so se me usmilili. Na sprejemnih izpitih me je imel tudi Pino Mlakar, od katerega je bilo zelo veliko odvisno, in ko me je po opravljeni nalogi vprašal, kje bom stanoval do konca študija, sem vedel, da sem sprejet. Nikoli pa nisem prej igral, to pa ne.

Sta vas mati in oče podpirala pri izbiri poklica?

Ko sem povedal očetu, da bom igralec, je najprej rekel, da sem tehnični tip in da ne bo šlo, potem pa, naj delam, kar hočem. Vprašal je, kako bom preživel, in jaz sem mu odvrnil, da še ne vem.

So vas starši kdaj videli na odru?

Ne. Nobeden se ni mešal v moje delo.

V Drami ste se zaposlili razmeroma pozno.

Šele 1971 sem dobil redno zaposlitev, prej sem bil brezposeln, in to v državi, za katero se danes govori, da v njej ni bilo nezaposlenih. Pa smo bili, ne samo igralci. Za nekatere je bilo dobro, za druge ne. Takrat sem bil star že 30 let, ko sem se zaposlil, sem si obljubil, da bom šel v penzion tisti trenutek, ko bo to mogoče. Vem, da starčke še potrebujejo, brez starca ni nič, ampak mladi morajo dobiti svoje mesto, zato mi je hudo, ko slišim, da nekateri, ki so zreli za upokojitev, ne dajo prostora mlajšim. Jaz sem se umaknil takoj, ko sem se lahko, dal mladim priložnost. Umakniti se je treba.

Kljub temu ste zaigrali v filmu Srečen za umret, zakaj ste si premislili?

Kakšnih posebnih hotenj nimam, moram reči, da si privoščim to, kar si prej nikoli nisem, lahko sem lenuh. Jaz sem lenuh po prepričanju, fino je biti len. S tem nisem rekel, da ne bi delal, prav dosti se mi pa ne ljubi. Ko sem bral scenarij za film, pa sem se zelo zabaval in bi to šel delat po trepalnicah, hitro sem se odločil.

Kako ste se imeli na snemanju?

Fizično nisem bil najbolj pri močeh, z Jenijem, tako pravimo Evgenu (Carju op. p.), pa sva bila zmeraj dobra prijatelja, on je res srčno dober človek. Delal sem z nekaterimi ljud­mi, ki jih izjemno cenim, imeli smo se fino, stanovali smo v Velenju in se vozili v dom starejših občanov na Polzelo. Vedno sem si v življenju govoril, da bom šel enkrat to pogledat. Vam povem, da je dom, v katerem smo snemali, res solidno urejen, tudi osebje je imenitno, ljudje se imajo v redu, ampak moram reči, da jaz ne bom šel v dom. Jaz bom kar umrl (smeh). Greš in umreš, to je fantastično. Morda malo narobe za druge, zate pa fantastično, nimam nobenih težav s tem. Da bi si sam pomagal, to pa ne, to je pa krivično do tistih, ki so ti življenje dali. Živeti se ne bojim, umreti še manj, nasprotno.

Kaj pa je v domu takšnega, da ne bi šli tja?

Že spet tisto, kar sem vse življenje sovražil: priden moraš biti, ubogljiv, delati se moraš še bolj starega, kot si ... Veste, dve brigadi sem dal skozi, vojsko, celo v službi sem bil, to je za eno življenje popolnoma dovolj.

Tudi če bi se vam zgodila ljubezen?

Seveda, to so lahko tudi zelo razburljive stvari. Svet se ne menja, ljudje smo vedno isti. Kdor se ni zaljubil prej, se bo pa potem. Petošolska ljubezen je zelo podobna tej stari ljubezni, ponavadi je nesrečna, hvala bogu, ravno to gre v spomin. Lepo je bilo, ker je bolelo.

Ste si ogledali film?

Sem, že v Portorožu. Prvič v življenju sem si rekel, da je škoda, da nimam večje vloge, prvič v življenju, pa je že toliko tega za mano (smeh). Upam, da sem naredil, kot je treba. Škarje in platno imajo zmeraj drugi, biti pošten pa je odvisno od tebe.

Film je dobil tudi vesno za najboljši film po izboru gledalcev. Ste vi zadovoljni?

Zelo sem zadovoljen. Jože, ki ga igram, je dober lik, vsi starčki so dober lik. Saj veste, kako pravijo, brez starca ni udarca. Tisti prizor, ko Dušan (Jovanović, op. p.) uči Jenija plesat, mi bo za vedno ostal v spominu, odličen je. Tudi Bibič je bil dober. Nekje sem zasledil kritiko, da se o nekaterih filmih veliko piše, Srečen za umret pa so pohvalili tisti, ki so ga videli. Upam, da je v njem marsi­kdo videl sebe. Pohval in nagrad sem bil zmeraj vesel, ker sem normalen človek, ampak nagrade so problem tistih, ki jih podeljujejo, ne moj.

Katere nagrade so vam največ pomenile?

Na živce mi grejo ljudje, ki se sami hvalijo, ne, hvala. O sebi nimam kaj povedati, razen da imam veliko srečo v življenju in da sem bil pohvaljen tudi od tistih, ki te dan za dnem spremljajo na odru in si zate vzamejo čas, to so publika, odrski delavci in biljeterji. Nagrada zadnjih je edina, ki jo imam obešeno na steni in si je ne pustim vzeti. Vzhičen sem bil in sem se zahvalil.

Imate vloge, ki se jih še posebej radi spominjate?

Na svojo veliko žalost sem vedno dobival vloge, ki so bile nekoliko komične. Človek najlaže igra tisto, kar v resnici ni. Veliko negativcev sem igral, pogosto sem jih poiskal kar v okolici ... To me je vedno zanimalo – človek, ki ima malo slabe vesti, je bolj zanimiv kot tisti, ki je umirjen. Meni so se zmeraj zdeli fini tipi, zato so se mi tudi najbolj posrečili. V posebnem spominu mi je ostala vloga generala Maistra, to je bila velika čast, prav ponosen sem. Zelo rad sem igral tudi Vladimirja. Rad sem imel, če se mi je kakšna stvar posrečila in jo je občinstvo vzelo za svojo. Včasih igralec trdi, da mu je vseeno, pa ni res. Aplavz na odprti sceni, to je nekaj, ko si rečeš, zdaj sem pa blizu.

Zaigrali ste tudi v številnih filmih, ste imeli raje film kot teater?

Prej mi je bil teater bližji kot film. Rad sem ga imel, predvsem zaradi odziva občinstva. Zdaj, ko mi pojenjujejo moči, sem prepričan, da v gledališču ne bi mogel dati od sebe toliko, kot sem lahko, in rajši vzamem kakšen film, letom primeren, nikomur ne želim ničesar odžirati. Toliko, kot zmorem in znam, ne pa vse. Jaz sem len človek, rad sem doma, to imam najrajši.

Ste se v svoji karieri igralsko izživeli?

Velikokrat sem se moral pretvarjati, delati bolj neumnega, kot sem, biti priden, kar nisem. Ah, mene bolj zanima, kaj bo. Kaj bo z mojimi vnuki, to so zanimive stvari.

Pa povejte kaj o njih in o svojih otrocih. Imate veliko družino, je bilo težko preklapljati med delom in domom?

Svoje družine sem se začel zavedati šele takrat, ko sem dobil prvega otroka, takrat sem se prvič zavedel, da je družina nekaj veličastnega. Ko sem prvič videl Nino, sem se kar cel tresel, tega občutka se tako spomin­jam. Ne prej ne potem nisem imel tega čudnega občutka, kar umrl bi, to je nekaj neverjetnega, to je ljubezen, vse drugo zbledi. Tako kot pri izbiri staršev sem imel tudi pri izbiri otrok srečo, kljubovalni so in mislijo s svojo glavo. Vse, kar so naredili, so naredili sami.

Kdaj sem potreboval mir, pa ga k sreči nisem imel. Žena je bila emancipirana in je hodila v službo, jaz pa sem včasih ostal sam z otroki in sem jim moral kdaj med drugim postriči nohte. Ko sem jih vse skupaj preštel, jih je bilo osemdeset. Madona, 80 nohtkov! Takrat sem jih dokončno vzljubil, ker so tako nemočna bitja. Ampak tisti nohtek od mojih otrok, tisto, kar je frcnilo, ko sem odstrigel, in mi je padlo naravnost v oko, je bilo zmeraj več vredno kot vsa kariera tega sveta. Očetovska vloga je moja največja.

Dva od otrok sta se odločila za igralski poklic.

Ja, Nina in Blaž. Nikoli se nisem nič mešal v to, hvala bogu. Pri vzgoji nisem nikomur nič svetoval, življenje je eno in moraš si ga narediti takšno, kot hočeš. Za Nino sem izvedel, da je na akademiji, ko je bila v drugem letniku, do takrat sem mislil, da študira sociologijo ali kaj. Za Blaža sem vedel, še bolj sem ga sumil kot Nino, nisem se pa mešal v to. Oba sem že videl na odru in sta v redu, nobeden od njiju ni zgrešil.

Ste navezani tudi na vnuke?

Imam pet vnukov, upam, da bo še kakšen, ker so imenitni. Za vsakega sem na Primorskem, kjer sem podedoval zemljo, posadil pet dreves, večinoma oljk. Čisto sem nesrečen, če jih en dan ne vidim, priznam pa, da sem zelo vesel, ko ta hrup izgine. Ko nastane mir, takšna tišina, da si rečeš, madona, kako je to lepo.

Kaj delate zdaj, ko ste doma?

Saj to je, nič. Imam veliko srečo, da zdaj lahko odigram svojo najljubšo vlogo, vlogo lenuha. Tudi če sem čisto sam, mi ni dolgčas, joj, koliko sem si še dolžan. Pogovarjati se sam s sabo, časa za to mi je vedno zmanjkalo. Igram igrice na računalniku, katerekoli. Luštno je biti starejši, res­nično. Žena je hvala bogu živa, vsi so prav zabavni, rad jih imam, in upam, da jim nisem preveč v napoto.

Pazite nase?

Vedno sem živel razvratno, pazil se nikoli nisem. Kadim, pijem, upam, da bom do konca razuzdan. Zdravniki so rekli, naj se malo neham hecati (smeh). Glede na to, da se v življenju nisem nikoli prav posebej bal, se tudi zdaj ne. Mlajšega me je še bilo kdaj strah, zdaj pa sploh ne. Živeti je treba v skladnem nesoglasju.

Današnja družba je precej v nesoglasju s politiko. Spremljate dogajanje?

Veste, zgodovina je kar naprej enaka. Gospodarjev nikoli nisem maral, nobenega, in to sem dal tudi vedeti, z njimi sem bil vedno malce skregan. Živ­ljenje je bilo tako narejeno in še zmeraj je, da vladarjev ni treba imeti rad. Zadnje čase mi po glavi rojijo Cankarjeve besede: gospodar se menja, bič pa ostane. Sprašujem se, za koga je ta bič in za koga gospodar. Res pa je, da mi ni vseeno, kdo je gospodar. Tudi Švejk je bil vedno moje berilo, perfekten je, zame vedno malo vzornika.

Torej ne verjamete v spremembe?

Leta '74 je Tito, če me spomin ne vara, v Splitu rekel: »Tovariši, od zdaj naprej pa zares.« No, in to je to, drugega pravzaprav ni povedati. Je pa prav, da se ljudje trudijo kaj spremeniti, svet se mora spremeniti, zato da bo isti. Toliko držav in političnih sistemov sem zamenjal in vedno je bilo »od zdaj naprej pa zares«. A je fino, dokler si jezen in ogorčen, oh, kolikokrat sem bil jezen!

Na koga?

Za nekatere stvari sem se zelo ogreval in sem včasih tudi tvegal, pri osamosvojiti Slovenije sem bil prav glasen. Kot mlajši sem bil tako naiven, da sem verjel v to, da mora nekdo nekaj narediti, in sem to naredil, potem smo se razšli s prav tistimi, s katerimi smo bili prej enakih mislih. V gledališču je tako kot v vojski, kjer se ne izživlja oficir nad vojakom, ampak vojak nad vojakom.

Ali kaj obžalujete?

Prej nisem imel časa, zdaj pa ga imam in se včasih pogovarjam sam s sabo, kje sem naredil napako. Primejduš, da samo takrat, kadar sem imel človeka rad, iz čiste ljubezni, nekatere stvari sem odkrito ljubil in takrat sem storil greh, grdo. In zanimivo, slabo.