Diane Keaton pravi, da nikoli ni prepozno

Skupina starejših žensk se loti drznega podviga.

Objavljeno
12. september 2019 10.00
Posodobljeno
12. september 2019 10.32
Diane Keaton vodi posebno skupino navijačic, navijaške babice, ki se prijavijo na tekmovanje navijaških skupin. Foto promocijsko gradivo
Starejši občani, ki jih družba zlahka začne zapostavljati, se lahko kaj kmalu počutijo odvečne, njihovi dnevi pa postanejo le nizanje dolgčasa. Glede na to, da se svetovno prebivalstvo, vsaj tisto na Zahodu, stara, se vse pogosteje njihova generacijska tematika pojavlja v filmih, od drame do komedije.

Film Nikoli ni prepozno z veličastno Diane Keaton, ki ga predvajajo v naših kinematografih, je sicer nekoliko stereotipna, pa vendar zaradi dobre igre privlačna komedija, ki se dogaja v upokojenskem naselju. To je postavljeno v idilično predmestno okolje, kjer se starejši občani lahko včlanijo v kar sto klubov in sploh živijo v miru in zadovoljstvu.

V naselje se priseli Martha, igra jo Keatonova, ki si želi le v miru preživeti svoje zadnje dni, saj zaradi raka umira. Nekoliko otopela bi se rada odmaknila od vseh, vendar ji to ne uspe. Za sosedo ima namreč energično, hrupno in vsiljivo Sheryl, ki jo igra Jacki Weaver. Počasi se med njima spleta prijateljstvo, ko Sheryl v pogovoru izve, da si je Martha v mladosti želela biti del skupine navijačic, vendar je zaradi bolne matere to morala opustiti.
 

Uresničitev nore ideje


Tako ji Sheryl predlaga, naj tu sestavi svojo navijaško skupino. In res, ideja, ki najprej izzove posmeh tako v upokojenskem naselju kakor tudi v širši okolici, počasi zaživi. Po prvotnih ovirah pri izbiranju članic skupine ter številnih omejitvah, ki jih imajo zaradi starostnih in zdravstvenih težav, se povežejo v trdno skupino in si osmislijo bivanje. Ko pa jim priskoči na pomoč še mladenka iz sprva konkurenčne navijaške skupine, je vse nared, da se tudi navijaške babice prijavijo na tekmovanje navijaških skupin.

Hollywoodski optimizem, cepljen z novodobno mantro, da je vse mogoče, nekoliko omehča osnovno tematiko filma, to je osamljenost. Tako da je v letih, ko naj bi človek bolj ali manj zaključil z aktivnim življenjem, vredno imeti nekaj, kar ti osmisli dni. In v tem pogledu tudi tako nora ideja, kot je oblikovanje navijaške skupine starejših gospa, ni tako neumna ideja.

Ameriška igralka Diane Keaton je filmsko kariero začela v veličastni trilogiji Boter, v kateri je igrala Kay Adams Corleone, vendar so ji filmi, ki jih je posnela z režiserjem in soigralcem Woodyjem Allenom, s katerim sta bila nekaj časa par tudi zasebno, prinesli sloves igralke v tehtnih komedijah. Njuno sodelovanje se je začelo leta 1972 v filmu Zaigraj še enkrat, Sam, četrto sodelovanje v filmu Annie Hall leta 1977 pa ji je prineslo oskarja. Sicer pa je ta navihana igralka imela še nekaj razmerij s soigralci. Z Alom Pacinom sta imela občasno razmerje ves čas, ko so snemali trilogijo Boter, medtem ko jo je Warren Beatty očaral med snemanjem filma Rdeči.

Nikoli se ni poročila. O starosti in o tem, da se ni poročila, je nekoč povedala, da njeno življenje zaradi tega ni nič manj vredno. »Mit o starih samih ženskah je neumnost.«

Pri petdesetih, leta 1996, je posvojila hčerko Dexter in pet let pozneje še sina Duka. Ob tem je dejala, da jo je materinstvo povsem spremenilo in da je to gotovo bilo ena najbolj ponižnih in prijetnih izkušenj, kar jih je doživela.

Diane Keaton je prejemnica oskarja in vrste drugih filmskih nagrad.
Nikoli se ni poročila, je pa posvojla dva otroka.
Je nasprotnica lepotnih operacij in zadovoljna s svojim naravnim videzom.