Dnevi slovenskega filma v Beogradu

V petih dneh arhivski Ne joči, Peter in več kot 20 najnovejših slovenskih filmov.

Objavljeno
07. december 2019 08.00
Posodobljeno
10. december 2019 15.46
Utrinek iz filma Ne joči, Peter. FOTO: France Štiglic
S filmom Ne joči, Peter režiserja Franceta Štiglica iz leta 1964 so se sinoči v srbski prestolnici začeli Dnevi slovenskega filma. V glavnem mestu in vseh večjih po Srbiji bodo v petih dnevih prikazali več kot 20 slovenskih filmov. Rdeča nit bo položaj filma in manjšinskih ustvarjalcev. Dneve slovenskega filma že peto leto zapored organizira Društvo Slovencev Sava v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom.

»Želja Društva Sava je, da bi ponovno vzpostavili stike s slovensko filmsko ustvarjalnostjo. V času nekdanje Jugoslavije smo Slovenci, ki živimo v Beogradu in drugod po Srbiji, sproti videli filmsko produkcijo iz Slovenije in od drugod. V devetdesetih letih so se zaradi znanih dogodkov te vezi pretrgale. Z Dnevi slovenskega filma smo jih obudili,« je povedal Dragomir Zupanc, režiser iz Beograda, ki je zasnoval Dneve slovenskega filma in skrbi za večji del organizacije tega dogodka.


Filmi o znanih Slovencih v Beogradu


Po letu 2010, ko se je režiser Zupanc na RTV Srbija upokojil, je v koprodukciji s svojo hišo in Društvom Sava posnel pet dokumentarnih in dokumentarno-igranih filmov o znanih Slovencih v Srbiji, denimo o skladatelju Davorinu Jenku, avtorju današnje srbske himne Bože pravde in himne Slovenske vojske Naprej zastava slave, o sitarju Ivanu Debeljaku v Beogradu in stoletnici sitarstva v Srbiji.

»Teh filmov, ki pričajo o pomembnih Slovencih, ki so bistveno prispevali h kulturi in ohranjanju slovenstva, v Sloveniji ne morete videti. Televizija Srbija jih je že nekajkrat prikazala, RTV Slovenije pa ne zanimajo. Prav tako s temi filmi ne moremo na festival v Portorožu, saj je ta namenjen le domačemu filmu. Filmi, ki jih posnamemo Slovenci v Srbiji in govorijo o Slovencih tukaj, v tem smislu niso domači,« je poudaril Zupanc. Do slovanskega občinstva bodo beograjski filmski ustvarjalci poskusili priti prek manjšinskih festivalov v zamejstvu.


Mačehovski odnos do zamejcev


V Društvu Sava – povezuje približno dva tisoč Slovencev, ki živijo v srbski prestolnici – deluje več filmskih ustvarjalcev: poleg Zupanca še Dino Dolničar, profesor za zvok na fakulteti dramskih umetnosti beograjske univerze, ki je po rodu iz Gorenjske, Andrej Dimitrijević, profesor montaže, po mami Primorec, in Milan Knežević, predsednik Združenja filmskih umetnikov Srbije, ki je po mami iz Kočevja.

Več sodelovanja med Slovenijo in Srbijo je v obeh filmskih centrih; filmi, ki so posneti v okviru produkcije Filmskega centra Srbije, kjer ustvarjajo srbski avtorji, imajo odprta vrata na portoroški festival. Na RTV Slovenija prikažejo tudi filme, ki jih v koprodukciji posnameta obe televiziji.

Dnevi slovenskega filma v Srbiji so povezali tudi ljubljansko in beograjsko kinoteko. Glavno prizorišče je stara Jugoslovanska kinoteka v središču Beograda, slovenske filme bodo vrteli še v Novem Sadu, Nišu, Smederevu, Pančevu in Kovinu. Včeraj je prireditev in razstavo ob 100-letnici rojstva Franceta Štiglica v srbski prestolnici odprl Svetozar Cvetković, igralec, ki je v Sloveniji znan po vlogah v slovenskih filmih.

Kot vsa leta doslej tudi letos v Jugoslovanski kinoteki pričakujejo beograjsko kulturno elito. Prišli bodo tudi Slovenci – iz Ljubljane Urša Menart, režiserka TV Slovenija, in ekipa iz Slovenskega filmskega centra. Prav tako kot prejšnja leta bodo po »filmu iz arhiva«, ki bo letos Štigličev Ne joči, Peter, predvajani najnovejši slovenski filmi.