Tiskane izdaje
Le slabe štiri mesece po tem, ko so 8. maja po našem oziroma 9. maja po moskovskem času predstavniki nacističnega režima v prestolnici propadlega Reicha podpisali brezpogojno kapitulacijo, so sovjetskim gledalcem že pokazali dokumentarni film o zadnjih desetih dneh druge svetovne vojne na evropskih tleh, med katerimi so pripadniki Rdeče armade osvobodili Berlin.
Takrat 41-letni režiser judovskega rodu Julij Rajzman, ki se je deset let pred tem proslavil s Piloti, za Zadnjo noč in Mašenko pa prejel stalinski premiji, je v filmu o padcu Berlina kroniko snemalcev, ki so s kamerami v rokah v prvih bojnih vrstah spremljali osvobojevalce, ironiziral z odlomki iz nacističnih propagandnih filmov, posnetih na istih mestih, ki jih je zavzemala Rdeča armada. V uvodu najprej pokažejo, kako so sovjetski borci zaustavili zmagoviti prodor nemške vojske pri Stalingradu, jo najprej pregnali čez osem rek (Volgo, Don, Desno, Dneper, Zahodni Bug, Dvino, Neman in Vistulo) in se na koncu ustavili pred zadnjo, Odro, od koder so začeli zadnji zmagoviti napad na ostanke Hitlerjevega imperija. Vrhunec filma je padec Reichstaga in »zgodovinski« posnetek, kako pripadniki Rdeče armade nanj izobešajo rdečo zastavo.
Rajzman je tudi za ta film dobil najvišje priznanje vrhovnega vožda ter glavnega sovjetskega filmskega ljubitelja in cenzorja, leta 1946 pa so mu zanj v Cannesu podelili nagrado za najboljši dolgometražni dokumentarni film. A že čez dve leti tudi vsa ta slava režiserju, ki je bil s sedmimi prejetimi stalinskimi premijami rekorder med vsemi sovjetskimi umetniki, ni pomagala, ko se je s komedijo Vlak gre na vzhod zameril Stalinu. Rajzman je naredil zabavni sovjetski »road movie« o mladenki in mladem mornariškem oficirju, ki potujeta v Sibirijo, a jima med postankom vlak pobegne. Medtem, ko ga poskušata ujeti, se seveda zaljubita. Menda Stalinu med »preliminarnim« ogledom filma ni niti uspelo dočakati konca, ko odzvenijo heretične besede: »Ne mi o sedemletki. Raje govorite o ljubezni.« Poglavar Sovjetske zveze se je filma, v kateri zgodbo povezuje vlak, ki se ustavlja na vsaki postaji, naveličal že prej. »Katera postaja je zdaj to?« je menda v enem trenutku vprašal svojega kinooperaterja. »Demjanovka,« mu je ta odgovoril. »No, tukaj pa jaz izstopam,« je dejal Stalin in zapustil dvorano.
Ironično je, da je Rajzman padel v nemilost z nedolžno komedijo, ki se začne v Moskvi prav med praznovanjem zmage 9. maja 1945, med veseljem »osvobojenih« množic, ki so pozabile ne le na grozote štiriletne vojne, temveč tudi na zlo svojega lastnega režima. In se v sproščenosti trenutka ne zavedajo, da jih ta še čaka. Zato še zdaj trdijo nekateri ljubitelji Rajzmana, je treba brati naslov filma Vlak gre na vzhod kot Vlak gre v gulag. Filma niso prepovedali, a ga kljub temu ni videlo veliko ljudi, režiserja, ki je bil čedalje bolj sumljiv tudi zaradi svojega judovskega porekla, pa so za kazen premestili v majhni filmski studio v Rigi. Šele po Stalinovi smrti je lahko spet začel ustvarjati. Rajzman, ki je umrl leta 1994 tik pred 91. rojstnim dnem, je posnel veliko filmov, leta 1958 mu je Komunist prinesel častno priznanje na beneškem festivalu, največji mednarodni uspeh pa je doživel s filmom Zasebno življenje iz leta 1982, ki je dobil zlatega beneškega leva in bil nominiran za tujejezičnega oskarja.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.
