Tiskane izdaje
Novinarji so nekakšni gradbeniki. Vsak dan iz tisočev informacijskih gradnikov sestavljajo zgodbe. Pri gradnji morajo upoštevati podobne zgodbe kot njihovi gradbeniški kolegi. Vsaka zgodba mora imeti temelje in ogrodje, ki ga lahko mediji oblikujejo v predstavljive oblike: v zgodbene hiše, stolpnice, katedrale in nakupovalna središča.
Zgodbene okvire oblikuje ideologija, je v uvodu dokumentarnega filma Every Day is Like Sunday (2011) pojasnil britanski novinar in režiser Adam Curtis. Za razumevanje prevladujoče ideologije pa je najprej treba poznati razmerje med politiki in medijskimi lastniki.
Curtis je za film izbral skoraj neznano poglavje britanske medijske zgodovine. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je skoraj polovica britanskih bralcev kupovala časopise, ki jih je izdajala skupina International Publishing Corporation (njen najpomembnejši časopis je bil Daily Mirror). Skupino je vodil vplivni in premožni Cecil Harmsworth King, ki je verjel, da njegovi časopisi močno vplivajo na britansko politiko: rušijo in postavljajo politike, spreminjajo zakone in oblikujejo družbena pravila. Novinarjem je večkrat zabičal, da imajo njegovi časopisi tudi pomembno kulturno vlogo, saj so dolžni izobraževati in celo vzgajati britansko javnost. Zato je veljal Daily Mirror za konservativno glasilo britanskega srednjega razreda.
A ga je od političnega konservativnega tiska ločila pomembna podrobnost: dosledno je podpiral laburiste.
King je bil zelo tesno povezan z laburističnim voditeljem in dolgoletnim britanskim ministrskim predsednikom Haroldom Wilsonom. Prepričan je bil, da mu je osebno pomagal zmagati v volilni tekmi in ga postaviti na čelo vlade. Wilson mu je uslugo vračal s prijazno zakonodajo in pomembnimi funkcijami (Kinga je imenoval za predsednika centralne banke), ampak se je Kingu kljub temu zdelo, da ga premalo upošteva pri vodenju vlade. Zamera je bila čedalje močnejša in King je začel pritiskati na urednike Mirrorja, naj agresivno napadajo Wilsona in laburiste.
Ti napadi so se stopnjevali do vrhunca, ko je King sam napisal uvodnik na naslovnici časopisa, v katerem je Wilsona obtožil, da bo uničil državo. Kmalu zatem je konkurenčni Guardian razkril nenavadno zaroto, v kateri je King načrtoval prevzem oblasti s tehnično vlado, sestavljeno iz gospodarstvenikov in nekaterih radikalnih politikov. Politični škandal je zatresel temelje britanske države, Kinga so nemudoma odstavili z vseh gospodarskih in političnih položajev in Mirror je dobil novo vodstvo.
Ena prvih poslovnih odločitev novega direktorja International Publishing Corporation je bila prodaja nekaterih časopisov, ki niso spadali v idejo izobraževalnega tabloida. Prvi takšen časopis je bil malo znani Sun, ki med britanskimi založniki ni našel kupca. Zato so ga prodali prav tako malo znanemu avstralskemu založniku, ki je imel z njim velike načrte: Rupertu Murdochu.
Murdoch je vedel, da se je začel pripovedni okvir spreminjati. Pokroviteljski Cecil King ni več nagovarjal britanske javnosti z idejo, da je treba državljane izobraziti in jih vzgajati. Prav tako jih ni več nagovarjal Harold Wilson, ki je hotel uporabljati politično moč za uveljavljanje progresivnih gospodarskih in družbenih politik. Murdoch je Sun spremenil v tabloid, ki je bralcem ponujal tisto, kar so najraje brali. In je podprl politika, ki je imel enake poglede na družbo: Margaret Thatcher. Skupaj pa sta postavila nov pogled na svet, ki mu mediji in politiki v zahodnem svetu sledijo še danes.
