Tiskane izdaje
Čeprav so ga zdaj uspešno izvozili tudi v Rusijo, je »gerrymandering« izraz, ki je znan proučevalcem zlasti večinskih »anglosaksonskih« volilnih sistemov, označuje pa različne metode in načine politično-zemljepisnega inženiringa, ki ga uporabljajo pri risanju meja volilnih okrožij, z njim pa volivce nasprotnika tako razkropijo, da ne morejo izvoliti svojega kandidata. Dandanašnji tudi v ZDA, kjer je ta pojav dobil ime, skovanko narobe izgovarjajo »džerimendǝring«, čeprav se je njegov »oče«, nekdanji guverner Massachusettsa, ki je na ta ustvarjalni način leta 1812 zagotovil zmago svoji (16 let pozneje razpadli) demokratsko-republikanski stranki, pisal Gerry. Po njegovi reformi so nova volilna okrožja dobila nadvse čudne oblike, eno v Bostonu pa je, kakor je opazil karikaturist časnika Boston Gazette, bilo videti kot salamander oziroma močerad. Od tod torej ime »gerrymandering« oziroma »gerryčeradanje«.
»To je kot crack kokain. Nobena stranka se ne more odvaditi od orožja za spreminjanje meja volilnih okrožij,« reče aktivistka »grass-roots« gibanja Neodvisni Teksačani Linda Curtis nekje na začetku dokumentarca, ki ga je o tej sofisticirani metodi volilnega goljufanja naredil režiser Jeff Reichert pred šestimi leti. Film nikakor ni »uravnotežen«, ampak spada v tisto zvrst aktivistično-propagandnih filmov, po katerih je znan zlasti Michael Moore, le da se je mladi Reuchert vsaj izognil narcisističnim popadkom svojih starejših kolegov, ki se nadvse radi kažejo v svojih izdelkih. Režiser namreč spremlja kampanjo, da bi politikom odvzeli pristojnost določanja okrožij za volitve na ravni zvezne države, ki so jo v Kaliforniji začele nevladne organizacije, a jim je leta 2008 s podporo nekaterih vplivnih politikov, med katerimi je bil tudi tedanji guverner Arnold Schwarzenegger, uspelo o tem vprašanju izsiliti referendum, na katerem je njihov predlog zmagal.
Kalifornijski primer ima še nadaljevanje, ki se je zgodilo po tem, ko so ta dokumentarec že predvajali po številnih kinodvoranah. Tamkajšnji volivci so namreč leta 2010 na referendumu izglasovali, da tudi okrožij, v katerih v Kaliforniji izbirajo zvezne predstavnike, ne določajo več politiki. Da ta »uspeh« demokracije na ameriški zahodni obali ni obči trend v ZDA, pokaže že sam film s primerom zvezne države Teksas, kjer demokratski predstavniki ljudstva kljub pobegu iz zvezne države niso mogli preprečiti republikanski večini v teksaškem kongresu, da je preoblikovala volilna okrožja tako, da v njih demokrati še desetletja ne bodo mogli več izvoliti svojih predstavnikov. A to so prej počeli tudi demokrati, pravi Linda Curtis, ki so »dolga desetletja vladali Teksasu s trdo roko«.
Tega, da je lahko to na neki način proporcionalno popravljanje večinskega sistema včasih tudi koristno oziroma demokratično, v dokumentarcu ne boste videli. A so primeri, ko je bil to edini način, da so enemu indijanskemu plemenu, ki je povsem obkroženo z drugim, ne pretirano prijateljskem plemenom, omogočili, da izbere svojega predstavnika v lokalno zakonodajno skupščino. Pač pa film pokaže, da to ustvarjalno preoblikovanje volilnih okrožij ni tuje nobeni ameriški stranki.
Kakor je konec lanskega leta povedal Kimball Brace iz organizacije Election Data Services, je razlika med demokrati in republikanci le ta, da prvi po tradiciji ustvarjajo »koalicijska okrožja«, v katerih neodvisne in republikance pomešajo s številnejšo skupino »svojih« liberalcev in predstavnikov etničnih manjšin, medtem ko politiki iz »dobre stare stranke« raje združujejo istomisleče v čedalje bolj radikalno somisleča okrožja, ki tudi svoje predstavnike silijo v zavzemanje brezkompromisnih stališč na Kongresnem griču. Ta spopad radikaliziranih mnenj je nekaj, kar v prihodnjih letih čaka Američane, saj so po Braceovih besedah pred zadnjim popisom prebivalstva pred petimi leti demokrati izgubili toliko oblasti po zveznih državah, da bodo lahko vladajoči republikanci v miru preoblikovali okrožja tako, da »v tem desetletju demokrati nikoli ne bodo več prevzeli oblasti v predstavniškem domu zveznega kongresa«.
Pričujoči film je vsekakor predolg, ker preveč časa posveti kalifornijski kampanji. A izplača se potrpeti, saj pokaže tudi, kako je v ZDA lahko tvoj glas tudi tisočkrat močnejši od glasu običajnega volivca, če živiš v okrožju, v katerem je zapor, saj njegove bolj ali manj začasne prebivalce štejejo pri popisu, a jim ameriški demokratični model ne dovoljuje niti pasivne volilne pravice. Lepi so tudi primeri, kako to »politikočeradanje« uporabljajo kot rasistično orodje ali orožje v znotrajstrankarskih spopadih.
Zato en nasvet tistim, ki se vam bo proti polovici filma ta zazdel že, nemara upravičeno, neskončno dolgočasen. Počakajte vsaj do tam, ko boste izvedeli, da ZDA najbrž ne bi (še) imele prvega temnopoltega predsednika, če Baracku Obami, ki ga je leta 2000 na strankarskih predvolitvah za demokratskega kandidata v zvezni predstavniški dom iz prvega volilnega okrožja v Illinoisu prepričljivo premagal prav tako temnopolti politik, ne bi uspelo prepričati svojih podpornikov v demokratski stranki, da so malo »pomočeradili« okoli njegove hiše in mu čez štiri leta omogočili zmago na volitvah v zvezni senat.
***
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15. uri predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Igor Harb in Mojca Zabukovec.
Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.
