Tiskane izdaje
Dokumentarnim zapisom, posebej tistim, narejenim gverilsko − v solo izvedbi avtorja, ki se predstavi v vlogi režiserja, kamermana, snemalca zvoka, montažerja in producenta hkrati, so napake in nedoslednosti, bodisi v kameri, montaži in/ali tonu, (tudi zaradi finančne podhranjenosti) imanentne. Še več, izbrana vsebina na neki način opravičuje formo, ji daje kredibilnost in konceptualni pečat. Napake, spodrsljaji in slogovne nedoslednosti tako nenadoma postanejo vitalen in pomenljiv del filma. A prevelika površnost se hitro lahko prevesi v diletantizem. Posredno namreč lahko sporoča, da je nelogična in raztresena tudi glasba, ki jo poskuša utelesiti. Kar je daleč od resnice.
Dokumentarni film Glasbenik iz serije Delo (Work) avtorja Daniela Krausa (predvsem zaradi rabe različnih montažnih prijemov) ves čas hodi po robu. Avtorjeva želja je bila v seriji treh filmov, v slogu direktnega filma (direct cinema) − brez komentarja, brez predsodkov in brez sugestij − prikazati različne poklice na primeru izbranega posameznika. Poleg šerifa Ronalda E. Hewetta iz majhnega južnjaškega ameriškega mesta in judovskega profesorja na univerzi v Iowi, Jaya Holsteina, je avtorjevo pozornost ujel še glasbenik Ken Vandermark. Saksofonist, pihalec, improvizator − eden najbolj dejavnih in zasedenih glasbenikov na svojem področju. In že desetletje tudi reden gost slovenskih jazzovskih festivalov. Pravzaprav bodo dokumentirani film predvajali ta torek, 30. septembra, v Cankarjevem domu, ko se bodo s koncertom Kena Vandermarka, v novi sezoni Cankarjevih torkov, poklonili 50-letnici glasbenika.
V filmu Kena Vandermarka najdemo v prostornem kletnem studiu njegovega doma v Chicagu, kjer mukoma in nekako negotovo spravlja tone iz saksofona in jih zapisuje v notno črtovje. Intenzivnost kreativnega procesa kamera poskuša prikazati z ostrim zumiranjem, približevanjem in oddaljevanjem od njegovega skoraj trpečega obraza.
V naslednji montažni sekvenci, kjer se ekran razdeli na dva dela, spremljamo noro telefoniado, dogovore za koncerte, mobilne sestanke z glasbeniki, moledovanja za odlog plačila neznanim upnikom, ker je »brez ficka« ... Ko ga prvič vidimo na koncertu − v njegovem naravnem habitatu, torej − kamera ponori, šviga levo, desno, gor in dol, kot bi poskušala ujeti divji kaotični ritem improvizirane glasbe in odnosov na odru. Med pogovorom po koncertu, kjer se razvije debata o razbijanju zidov, ki obdajajo to »nerazumljeno« obliko umetnosti, kamera neučakano menja pozicije in tresoč v bližnjih planih išče fokus, potem pa se na koncertu nenadoma odpre in ponudi pogled izza hrbtov, nastopajočih na odru. Po koncertu pa diskretno zabeleži »občutljivo« temo, ko Vandermark svojima glasbenima kompanjonoma odšteje prisluženega stotaka. (Sicer tema, o kateri glasbeniki neradi spregovorijo).
Na vaji s triom dobimo ekskluzivni vpogled v strukturiranje in formiranje skladbe, pri čemer nikakor ne gre za spontan proces, prej domišljen in izvežban. Kot vidimo nekoliko pozneje, se nekatere napake in nehotni zvoki v skladbe prikradejo šele v studiu. Za tem se montaža sprevrže v prelivanje naslovnic albumov, kar je bolj ali manj videti kot zasilna tehnika. Ko kamera ni prilepljena na protagonista, »zadiha« s posnetki mesta, golobov, mimoidočih, smetišča in zvokov okolice, kar je mestoma strukturno v celoto dobro umeščeno, a se žal ponovi premalokrat.
Za filmarja, ki se zaobljubi tako imenovanemu direktnemu filmu oziroma cinéma vérité, ni boljšega, kot ko se mu pred kamero sami od sebe odvijejo pomembni dogodki, z lastnim dramaturškim lokom. Velikokrat hvaležno vsebino ponudijo predavanja, naključna srečanja, pogovori ... Film Glasbenik temelji na takih (bolj ali manj posrečenih) ulovljenih spontanostih, pri čemer se protagonist nikoli ne konfrontira s kamero. Ta mu potrpežljivo sledi iz hiše, v avto, po zavitih hodnikih, v zaodrje, na nastop, zavije v studio, pa spet v avto in spet po hodnikih na novo koncertno prizorišče ... in tako v nedogled, osem mesecev na leto. Krausu uspe ustvariti nekakšne vice, v katere je ujet potujoči glasbenik. Njegovo delo vsekakor ni glamurozno, polno vznemirljivih dogodkov, luksuznih hotelskih sob, živahnih spremljevalk, drog in pijače ... Poklica glasbenika avtor ne mistificira, ne poveličuje. Pravzaprav ga instrumentalizira − še eno delo, ki plača račune, pač. Film ponudi vpogled v pravo zaodrje, ki odkrije dolge ure vloženega truda, vaj, dogovorov, organiziranja, utrujajoče vožnje in odsotnosti od doma in družine.
Za kaj? Da bi na koncu dneva igral v dnevni sobi pred dvajsetimi ljudmi, ki razumejo, kaj jim sporoča, kaj jim daje. Ljudi, ki mu s svojo energijo vrnejo vse vloženo. Za nekatere nagrada in občutek, ki zasvoji. Delo kot obligacija do samega sebe, ker je predolgo trajalo, da je prišel do sem, da je dobil priložnost, kar ne pomeni, da lahko vsako naslednjo zamudi.
Vsekakor eden od filmov, ki na nenavaden način govori o predanosti, vztrajnosti in brezkompromisnosti.
*********
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
