Tiskane izdaje
Rdeča nit dokumentarca je povzeta po Janisini uspešnici Little Girl Blue, ki je tako kot večina njenih avtorskih pesmi, avtobiografska. Da so osebno-izpovedne bi lahko trdili tudi za pesmi drugih avtorjev, ki jih je s svojo interpretacijo spremenila v čisto svoje. Tako kot so to znale samo prave umetnice - Ella Fitzgerald, Billie Holiday, Etta James, Amy Winehouse ... Zato je Gershwinova Summertime prav tako Janisina, kot je od Ellina.
Dokumentarec o Amy smo gledali nedavno tega in s filmom o Janis Joplin ima kar nekaj podobnosti. Ne le v tem, da je obe slava presenetila in ju je glasbena industrija izkoristila do poslednje kaplje potu oziroma utripa srca, in to, da je to srce hrepenelo v melodiji bluesa, ali to, da sta obe robove sveta mehčali s trdimi drogami in je bil njun glas čisti izliv njune ranjene duše, ter da sta si na koncu s svojo otroško iskrenostjo plačali članstvo kluba 27, ampak tudi v tem, da sta se avtorja filmov njunih zgodb lotila na podoben način.
Zgodba Janis se začne v njenem zgodnjem otroštvu, ko je odraščala v provincialnem mestecu Port Arthur, v Teksasu, se nadaljuje do njenega vzpona na rockovski parnas in se tragično konča v sobi hotela 4. oktobra leta 1970 v Hollywoodu.
IMdb pokaže več kot šestdeset naslovov, kjer Janis "igra" samo sebe. Štiri leta po njeni smrti je temo kinodvoran presvetlil dokumentarec z naslovom Janis, ki ga je posnel Howard Alk - dokumentarist, ki je sodeloval tudi z režiserjem D. A. Pennebakerjem, katerega remek delo je gotovo dokumentarec o Bobu Dylanu, Dont Look Back (Pennebaker se kot govorec pojavi tudi v novem filmu o Janis).
Losangeleška producentka in režiserka Amy Berg je svoj film Janis Joplin: Otožno dekle pospremila z besedami, da je bilo doslej veliko povedanega o smrti Joplinove in da si želi, da bi ljudje izvedeli več o njenem življenju in kako je bila Janis rada Janis Joplin. Film prinaša tudi žensko plat biznisa, ki je pripadal moškim. "Ne veste, kako je biti jaz. Ko gredo fantje po koncertu v sobo vsak s svojo punco, jaz ostanem sama," v nekem trenutku izjavi zvezda. Divja rokerica se izkaže za materinsko, čutečo, nežno in pozorno žensko, z zrelimi čustvi, tudi ko v Wodstocku popolnoma zadeta sprašuje publiko, če se dobro počuti, če jim dajo piti in jesti in imajo prenočišče za to noč. Izkaže se tudi kot oseba polna ljubezni, ki hrepeni po tem, da bi ji to ljubezen kdo vračal predano in brezpogojno. Ko najde pravega človeka, je prepozno.
Njena ženskost je bila na preizkušnji že med odraščanjem, ko s svojim videzom ni dosegala kriterijev ameriških pin-up girls petdesetih let. Večkrat je bila tarča posmeha fantov, s katerimi je vseeno našla več skupnih stvari, kot s sovrstnicami. S svojimi za tedanji prostor in čas naprednimi nazori - že kot najstnica je javno izrazila nasprotovanje rasni segregaciji -, je v malem konzervativnem mestu, kjer je odraščala, izstopala in tvegala socialno izobčenje.
A kljub temu, da ima film tendenco, da nam odkrije še nevidene plati osebnosti, o kateri se nam zdi, da vemo vse, in se celo osredotoči na njeno glasbeno strast in slo po življenju, ga vse preveč vleče v blues, ki je, kakor nam sugeirira film, obdajal Janis vse njeno življenje. S koncem, ki je vsem dobro znan, pač težko zavije kam drugam. V filmu svoje videnje pevke predstavljajo njeni sorojenci, glasbeniki, ljubimci, novinarji, prijatelji in naenkrat se zazdi, kot bi njena pokojna duša ležala na psihoterapevtskem kavču, sama pa bi na projekcije o sebi lahko odgovarjala samo prek nedolžnih pisem, ki jih je nekoč pisala ljubim staršem. Vemo, da staršem ne pišeš ravno svojih najintimnejših doživetij ali dvomov, zato so bolj zgovorna pisma ljubimcem, ki pa jih glasbenica Cat Power kot naratorka in glas Joplinove redko prebere.
Pisma (nekatera so na ogled v clevelandskem Rock & Roll Hall of Fame) so torej rdeča oziroma modra nit zgodbe dokumentarca, ki si po 36 letih po njeni smrti prizadeva povedati nekaj novega o kraljici psihedeličnega soula. Avtorica filma bi svoj koncept lahko nadgradila z inovativnostjo, a žal podleže klasični strukturi in holivudski dramaturgiji in precej transparentnim montažnim manipulacijam in predvidljivim emocionalnim sugestijam (kot je pogled iz prvega ali zadnjega vagona vlaka - odvisno pač, katero dramatično točko v pevkinem življenju hoče poudariti). Čeravno z metaforo iztirjenega vlaka (runaway train) ali vlaka, ki je odpeljal, res ni najbolj inovativna, pa vsaj s posnetki sodobnega Teksasa, kjer je pevka odraščala, režiserka primerno osveži množico arhivskega dokumentarnega gradiva. Ta je nasploh neprecenljiv in tudi doslej še ne viden, posebej v posnetkih, ko Janis medijske kamere ujamejo v trenutkih sproščenosti po koncertih, z bendom na turnejah, med zabavo s prijatelji in med intervjuji z novinarji.
Ravno v pogovorih z novinarji se zdi, da je pevka najbolj nebogljena. Če je Bob Dylan suvereno vodil intervjuje v smer, ki mu je ustrezala, so Janis Joplin novinarska vprašanja pred kamero povsem zmedla, prestrašila in jo razgalila. Zato je eden od najmočnejših elementov filma ravno ta, ko se lok pripovedi iz težkega otroštva zaključi v trenutku njenega ponovnega obiska rodnega mesta, kamor se nekdaj zasmehovano dekle na obletnico mature vrne v soju žarometov - a zvezda pred svojimi mučitelji spet postane nesuvereno dekle s slabo samopodobo. Z demoni, ki jih je lahko premagala le na odru.
