Tiskane izdaje
»Morali bi biti dobri in inteligentni služabniki, kajti vidim, da hitro ponovijo vse, kar jim je rečeno; in verjamem, da bodo zlahka postali kristjani, ker se zdi, da nimajo religije.«
Krištof Kolumb
Medtem ko je bilo tudi leta 1992 na sporedu − kot vsako leto pozneje, in tudi letošnje bo prav čez šest dni − uradno praznovanje Kolumbovega dneva, ko se na ameriških celinah spominjajo »odkritja Amerike« leta 1492, so staroselci v več državah znova protestirali. V redkih medijskih zapisih iz leta 1992, ko so oblasti z uradnim praznovanjem zaznamovale 500 let od prihoda Krištofa Kolumba, je bilo mogoče brati o več protestih v Mexico Cityju, Bostonu, Denverju ... »Kolumb ni odkril Amerike, ampak jo je napadel,« so opozorili.
Dve leti pred tem se je okoli tristo predstavnikov staroselskih ljudstev zbralo v Ekvadorju na prvi, kot so jo imenovali, medkonetinentalni konferenci. Predstavniki iz Kanade, ZDA, Mehike, Gvatemale, Dominikanske republike, Brazilije, Čila, Bolivije, Venezuele, Peruja in Kolumbije so govorili o Kolumbovi zapuščini, življenju staroselcev danes in skupni prihodnosti ter nuji po organiziranju. Njihove izpovedi je v objektiv ujel režiser Robbie Leppzer in jih strnil v polurnem dokumentarnem filmu Kolumb nas ni odkril (Columbus Didn't Discover Us, 1992).
»Mi, staroselska ljudstva, ne bomo praznovali,« v filmu opozori Maria Toj iz Gvatemale. »Kako naj praznujemo dogodek, ko so nam ukradli zemljo, ko so se začeli masakri, ugrabitve in mučenja naših ljudi? Od takrat je bilo na tisoče in tisoče vdov in sirot. Kako naj praznujemo 500. obletnico, ko še danes mnogi stradajo?«
Luis Maldonado iz Ekvadorja je nadaljeval: »Praznovanje ni le odsev španskega šovinizma in njenih zaveznic, ampak pomeni politični poskus legitimacije kolonialne preteklosti in kolonializma, ki se danes nadaljuje.« Luis Macas iz Ekvadorja pa je tako strnil kolonialno preteklost: »Na tisoče in tisoče Indijancev je umrlo, cele populacije so pobili, nekatere države na ameriških kontinentih so danes brez enega samega Indijanca. To jasno kaže, kaj se je dogajalo – šlo je za iztrebljanje celih družb, ne zgolj posameznikov.«
Po nekaterih ocenah je ob prihodu Kolumba samo na ozemlju današnje ZDA živelo od 12 do 15 milijonov ljudi, medtem ko jih je bilo leta 1890 manj kot 250.000, v dokumentarnem filmu The Cannary Effect, ki prav tako govori o kolonizaciji in njenih posledicah, navajata avtorja Robin Davey in Yellow Thunder Woman.
Rdeča nit izpovedi, ki so jih staroselci na konferenci govorili predvsem drug drugemu, so razmere, s katerimi se soočajo danes; lakota, revščina, diskriminacija in represija.
Trk svetov
»Indijanski jeziki – ker je Kolumb mislil, da je odkril vzhodno obalo Indije, je prebivalce imenoval Indijance – še naprej izumirajo, večina Indijancev se je vdala v usodo sestavnega, večinoma depriviligiranega dela ameriške in kanadske družbe, posamezniki in skupine vztrajajo na radikalnih in nacionalističnih stališčih. Soočajo se s problemi velike revščine, slabe zdravstvene oskrbe in infrastrukture naselij, bistveno krajšo življenjsko dobo, katastrofalno nezaposlenostjo, zahtevajo nazaj svojo zemljo, tradicionalna imena, pokopališča, lovske pravice, dostojna bivališča, tradicionalno indijansko pravo,« je v članku leta 2013 Indijanci Severne Amerike nekoč in danes ugotavljal Bogomil Ferfila.
Da nove kolonije postanejo »laboratorij zahodne znanosti«, medtem ko si teorije, vznikle iz kolonialnega srečanja, skozi znanstveno prilaščanje vseh vidikov lokalnega življenja drugega v popolnosti podredijo, Lindo Tuhiwai Smith v diplomski nalogi Konstrukcija kolonialnih identitet povzema Sabina Škorjanc Kostadinov. »Staroselske populacije so pri tem obravnavane kot del narave − postavljene ob bok flori in favni so nasilno pripojene v kontekst naravne divjine. Od naravnega in divjega človeka dalje klijejo različne hierarhične tipologije človeštva, ki, črpajoč iz evropske idejne zapuščine, spremljajo evropsko delitev sveta ter njegovo rasno razparceliranje.«
George Novack pa v knjigi Genocide Against the Indians opozarja, da se konflikt med rdečim in belim človekom pogosto predstavlja kot rasen v svojem bistvu. Toda v resnici gre za socialni boj, pravi Novack, boj za prevlado med dvema neskladnima sistemoma produkcije, lastništva in načina življenja.
Življenjska sila
O »novem začetku«, ki bi lahko pomenil »ponovno rojstvo staroselskega aktivizma«, je na letošnjem protestu v Severni Dakoti govoril predstavnik sjujskega ljudstva Standing Rock Ron, ko je ameriška administracija vendarle posegla v spor in po številnih protestih ustavila gradnjo načrtovanega naftovoda. Gradnji, za katero stoji podjetje Dakota Access, je nasprotovalo več kot 200 staroselskih skupin, ki so opozarjale na nevarnosti za vodne vire, saj bi predvidena trasa prečakala številne vodotoke. »To je nov začetek, ne zgolj za naše pleme, temveč za vsa plemena v državi,« je poudaril Standing Rock Ron.
Rose Auger iz Kanade pa v filmu Kolumb nas ni odkril poudarja, da to ne bi smel biti le boj ameriških staroselcev, ampak boj vseh ljudi: »Povsem smo prekinili stik z življenjsko silo, ki pa je vendarle vsepovsod. Zato je treba ustaviti vsa posilstva zemlje na tem svetu in multikorporacije, ki uničujejo drevesa, vodo in zrak, da skoraj ni mogoče več dihati. Na tem je treba delati.«
