Tiskane izdaje
Ker je november mesec filma v Ljubljani, smo za tokratni dokumentirani dokumentarec izbrali kar enega od filmov, ki se bo predvajal na Liffu. Med letošnjimi filmi jih je precej, ki brišejo mejo med fikcijo in resničnostjo. Bodisi z direktnim načinom snemanja, izbiro nešolanih igralcev, naturalizmom ali pa z namenoma nepopolno fotografijo. Eden takih, ki ustreza vsem tem metodam, je gotovo nizozemsko-belgijska koprodukcija Ne zapuščaj me, ki sta jo posnela Sabine Lubbe Bakker in Niels van Koevorden.
Film, katerega atmosfero je navdihnila pesem Jacquesa Brela Ne me quitte pas, spremlja dva moška Boba in Marcela na njuni poti v pogubo.
Po tem, ko Marcela zapusti žena in k drugemu odpelje tudi njune tri otroke, se Marcel ne more več pobrati. Alkoholizem mu je uničil življenje. S prijateljem Bobom se zapijata in razmišljata o skupnem samomoru. Obiski otrok Marcelu vlijejo voljo in moč, da se celo odloči za rehabilitacijo in se prijavi na desetdnevno zdravljenje od alkoholizma, ki mori njegovo družino (od alkoholizma sta umrla tudi njegov oče in brat). Medtem ga Bob čaka in nadaljuje svoje staro življenje.
Priča smo nekako romantični melodrami dveh prijateljev, ki sta v svoji bedi drug drugemu v oporo. Ujeta v spiralo pozabe, nekje vmes − čakajoč Godota. Čeprav ju večino časa obdaja žalost, se zdi, da sta v svoji mizeriji toplo ugnezdena in varna. S ciničnimi in sarkastičnimi podtoni si krajšata dolge ure brezdelja.
Kamera se jima pridruži na poti navzdol in jima zvesto sledi. Fascinirana nad življenjem navadnikov, ki se zagrezata vedno globlje. Včasih se, pijana, ne nalašč, celo zaletita vanjo, večino časa pa se ne zmenita za navzočnost filmarjev in nemoteno živita svoje življenje.
Bob in Marcel nista igralca. Sta znanca iz kraja avtorjev filma, ki sta filmarja navdihnila za pretresljiv in iskren prikaz človekove majhnosti in minljivosti − eden od bolj pomenljivih kadrov je posnetek napol pomečkane mravlje, ki se krotoviči na listu z računom. Avtorja sta ubrala zanimivo metodo, da sta si pridobila zaupanje protagonistov, ki sta jima posledično pustila potop v njun svet. Šlo je za nekakšno opazovanje z udeležbo. Obiskovala sta ju, se z njima pogovarjala, pila, plesala ... dokler ni medsebojno zaupanje dozorelo. Potem sta v dveh letih pri njiju preživela približno teden dni na mesec in snemala konkretne prizore; obisk otrok, rojstnodnevno zabavo, vpis v kliniko za odvajanje ...
Film bi morda kdo odpisal kot počasno zgodbo o dveh navadnih pijancih in zavožencih, a če jima zares prisluhnemo, pod vtisom Beckettovega citata, zapisanega na začetku filma: »Nismo vsak dan zaželeni,« je film Ne zapusti me poetična oda človeku, ki si želi le ljubiti, biti ljubljen, svobodno živeti in umreti.
Film bo na sporedu Liffa še v torek, 18. 11., ob 15. uri in v nedeljo, 23. 11., ob 21.15.
Naznanjamo tudi nagradno igro: tistim, ki boste pravilno odgovorili na vprašanje in se pustili izžrebati, bomo med drugim podelili tudi vstopnici za obisk torkove predstave. Nagradno vprašanje vam postavimo jutri ob 12. uri
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15. uri predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru. V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
