Tiskane izdaje
Ne udinjajte se šefom,
ne poslušajte laži.
Za nas reveže ni možnosti,
razen v organizaciji.
(Iz pesmi Florence Reece, Na kateri strani si?)
Ko je bila režiserka Barbara Kopple na začetku sedemdesetih let v Harlanu, je sprva nameravala posneti nekaj drugega, a se je kmalu po prihodu v ameriško okrožje v zvezni državi Kentucky, ki je takrat štelo dobrih tri tisoč prebivalcev, znašla sredi delavskega upora. Poleti leta 1973 so rudarji iz tamkajšnjega rudnika premoga Brookside izglasovali vključitev v krovno sindikalno zvezo United Mine Workers od America. Toda lastnik rudnika, korporacije Duke Power in njeno hčerinsko podjetje Eastover Mining, sta zavrnila sindikalno organiziranje, zato so rudarji začeli stavko. Pri tem so opozarjali tudi na izredno slabe delovne pogoje in »črna pljuča« rudarjev.
Dokumentarni film Harlan County, USA (1976) ponuja vpogled v trinajstemesečno organiziranje rudarjev in njihov upor, v katerega je bila vpeta tudi širša skupnost. Ženske so se povezale v klub in tako prevpraševale razmere, v katerih so živele cele družine – brez pitne vode in osnovne komunalne infrastrukture – ter zbirale donacije. Ena od njih je na sodišču, kjer je pristalo nekaj rudarjev, ker so protestno v okviru stavke blokirali ceste v Harlanu, javno povedala: »Govorijo nam, da so zakoni postavljeni za nas. Toda zakoni niso zato, da bi ščitili delovnega človeka, ampak so spisani za ljudi, kot je Carl Horn [lastnik Duke Power].«
Uporno mesto
Upor rudarjev, ki ga je zabeležila kamera Barbare Kopple v sedemdesetih, sicer ni bil prvi v Harlanu. Obdobje v tridesetih letih, ko so se delavci uprli izkoriščanju, so pozneje poimenovali kot harlanska vojna in krvavi Harlan.
Enega od rudarjev, ki je stavkal v tridesetih, je ujela tudi kamera Kopplove. V dokumentarnem filmu opisuje svoje izkušnjo. V rudniku je začel kopati, ko je imel deset let, in delal po deset ur na dan za nizko plačilo. Če je šlo kar koli narobe, so jih pretepali. »Izkoriščali so nas, in prišel je trenutek, ko smo rekli, dovolj.« Takrat, kot pravi v filmu, se je naučil svoje »prve politične lekcije«, lekcije o tem, kaj se zgodi, ko se postaviš po robu kapitalistom: »Najprej so nas obiskali predstavniki sindikata in nam rekli, naj se vrnemo na delo, ker kršimo sporazum. Mi smo jim rekli, k vragu s sporazumom, stavkali bomo, dokler ne izpolnijo naših zahtev. Potem so nas začeli obiskovati politiki in pritiskali. Za njimi so se pojavili še duhovniki. Na koncu so v podjetju vendarle privolili v srečanje z nami in nam povišali urno postavko.« Če se ljudje organizirajo in držijo skupaj v solidarnosti, so nepremagljivi, strne v filmu upokojeni rudar. »Naučil sem se, da so politiki delali s premogovnimi podjetji, da so to počeli tudi sindikalni predstavniki in predstavniki Katoliške cerkve, tako da se je treba postaviti po robu vsem.«
Tudi poznejši boj rudarjev v Harlanu v sedemdesetih je med drugim pokazal, koga ščitijo represivni organi in kaj so za spodkopovanje organiziranja delavcev bili pripravljeni storiti v podjetju – najeli so celo oborožene plačance. Eden rudar je bil pod streli tudi ubit.
Toda vse to, kot tudi notranja trenja in nesoglasja, rudarske skupnosti niso strla. Bilo pa je potrebnih trinajst mesecev stavke, blokiranja cest, protestov v drugih mestih po ZDA, da so delavcem v Harlanu priznali pravico do sindikalnega organiziranja, višjih mezd in varnosti pri delu. Toda grafični prikaz, ki nam ga ponudi dokumentarni film, pokaže na novo staro realnost dve leti po stavki: medtem ko so se dobički v premogovniški industriji leta 1975 povečali za 170 odstotkov, so se plače rudarjev zvišale za štiri odstotke, življenjski stroški pa za sedem odstotkov.
Eden od mlajših rudarjev v filmu razmišlja o dveh tipih stavk: »So stavke, ki vzniknejo od spodaj, in so takšne, ki so dane od zgoraj. In ko ti nekdo nekaj da, ti tega ne da kar tako, ampak pomeni, da se moraš, da to dobiš, nečemu odreči. Ko je ena bitka dobljena, je zato treba že k drugi.«
Dve leti po uporu v Harlanu je med julijem in avgustom leta 1975 stavkalo sto tisoč ameriških rudarjev.
Dokumentarni film Okrožje Harlan, ZDA, ki je leta 1977 prejel oskarja, je bil tudi sicer dobro sprejet med kritiki, so mu pa nekateri očitali enostranskost. Ameriški filmski kritik Dennis Schwartz je zapisal, da film ni uravnotežen, saj predstavlja zgolj eno plat zgodbe, in to je delavsko. Toda odgovor na to ponuja film, ko stavkajoče rudarje v Harlanu obišče aktivistka in glasbenica Florence Reece, žena enega od sindikalistov, ki so organizirali stavko v tridesetih letih. Sporočilo pesmi Na kateri strani si?, ki jo zapoje novi generaciji upornih rudarjev, je jasno: ob vse večji družbeni nepravičnosti in poglabljanju neenakosti je nemogoče ostati ravnodušen ali nevtralen ‒ treba je izbrati pravo stran.
