Tiskane izdaje
Kdo je na cvetličnem vrtu, po katerem se čmrlji podijo s cveta na cvet, se mastijo, hkrati pa z letanjem s prašnika na prašnik skrbijo za reprodukcijo svojih hranilcev, pravzaprav gospodar? Ali čmrlj, ki si predstavlja, da ima svobodno izbiro, ali rože, ki mirno ždijo, medtem ko brenčači opravljajo njihove spolne potrebe? Na prvi pogled se zdi vprašanje neumno in najbrž tudi botaniki v njem ne bi našli ontološkega smisla svoje vede, toda prav ta dilema, ki se je pred 15 leti takrat še ne tako slavnemu ameriškemu pisatelju Michaelu Pollanu porodila v glavi med opazovanjem svojega vrta, se je razvila v nekakšno pripovedno metodo za njegovo knjigo Botanika poželenja, po kateri so kasneje na ameriški javni televiziji PBS naredili dokumentarni film z istim naslovom. Pollan, profesor novinarstva in redni pisec za revijo New York Times Magazine, se v knjigi loti štirih rastlin, ki jih je človek najbolj spremenil. A v skladu z njegovo metodo, v kateri so krompir, tulipan, marihuana in jabolko glavni junaki, ti pravzaprav na nek način pripovedujejo zgodbo o tem, kako so skozi zgodovino spremenili človeštvo.
Človeško željo po sladkosti pooseblja jabolko, ki je - tako kot cvetlica čmrlja - izkoristilo človeka, da ga je iz rodnega Kazahstana razširil po vsem svetu. Lepota je poželenje, ki ga avtor ponazori z obsedenostjo s tulipani, ki je v 17. stoletju privedla do prve svetovne finančne krize, zelo podobne tisti, ki so jo pred nekaj leti zakuhali internetni "baloni". Marihuana pripoveduje zgodbo o človekovi nenasitni želji po "zadetosti", ki si jo je "moralno" in zakonsko tako omejil, da je konopljo, ki jo na skrivaj goji, tako darvinistično obdelal in ji povečal moč zadovoljevanja svojega poželenja, da je postala rastlina, ki jo je človek nemara najbolj spremenil. A tudi današnjega krompirja, ki Pollanu pooseblja človekovo željo po nadzoru, naši predniki ne bi več spoznali, saj so najbolj "priljubljene" sorte, ki so jih multinacionalke avtorsko zaščitile, botanični "Mengeleji" genetsko tako selekcionirali, da so postale neužitne za škodljivce in odporne na bolezni.
Čeprav je glavni igralec filma sam Pollan, se je režiser izognil kronični narcisistični težavi, ki spremlja številne sodobne dokumentarce, v katerih so avtorji tako polni samih sebe kot kakšni Fructalovi sokovi. Nekateri kritiki so se pritoževali, da so se v filmu izgubile filozofske tančice, ki spremljajo knjižno delo, a to velikega udarca tej vedi ni zadalo. Moč avtorja je namreč v opisovanju dejstev in pozabljenih zanimivosti iz zgodovine, zlasti pa njegovo raziskovalno novinarsko delo, ki bogati tudi njegova kasnejša dela, med katerimi sta največji uspešnici Vsejedčeva dilema in V obrambo hrani.
*********
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
