Dokumentirano: Side by side (2012)
Že pred napovedno špico nas Keanu v vlogi naratorja in novinarja, ki intervjuja vsa največja imena filma, kar si jih lahko zamislimo, zbombandira z razlogi, zakaj se filmu grozi neizbežna smrt. Če povzamemo, je motiv strah.
Potem se sistematično loti razčaranja čarobnosti filmske umetnosti. »Prva faza produkcije je ujeti stvari na kamero.« Kako najboljši direktorji fotografije ničesar ne prepuščajo naključju, povedo najboljši direktorji fotografije. V enaki meri kot so umetniki, so tudi tehniki. Še Lena Dunham, avtorica tv serije Girls, pove, da se ji je snemanje filmov vedno zdelo delo vredno moškega, ki se spozna na tehniko in zna upravljati s težko mašinerijo.
Keanu se nato prav po matrično spusti v zapleteno tehnično ozadje delovanja filmske kamere, kar po šolsko ponazori z grafičnimi prikazi. Snemalnim mojstrom pusti, da govorijo o teksturi, barvnih niansah in taktilne kvalitete filmskega traku, s katerim so v preteklosti z ljubeznijo rokovali razvijalci filma. Bili so kot čarodeji. Ko so posnetke enega snemalnega dne nesli v razvijalnico, je samo direktor fotografije vedel, kaj se bo drugi dan izrisalo na njih. Za režiserje je bilo to bolj ali manj presenečenje.
Čarobnost fizičnega dotika
Film Side by Side je pravzaprav oda tehnološki revoluciji in človeku, ki se je nanjo hitro prilagajal in ji s svojo vizijo pomagal v nova obzorja. S pojavom digitalne kamere se je čarobnost fizičnega dotika s filmom izgubila. Naenkrat so imeli filmarji več stvari pod nadzorom, brezhibno sliko, ki je ob projekciji zbujala občutek, kot bi z igralci v dnevni sobi sedeli skupaj. Nekaterim pa se ta brezhibnost ni zdela tako vznemirljiva. David Lynch Reevesu poklapano prizna, da ne ve, če bo še kdaj posnel kakšen film. Obujal je spomine na filmske kolute, ki so se iztekli po desetih minutah in ki so ga držali v napeti pripravljenosti in vzbujali poseben občutek odgovornosti do dela.
Še nekaj časa je veljalo, da če ti je kaj do filmske umetnosti, ga ne boš snemal z digitalno kamero. Novi filmi so bili preveč podobni dokumentarcem, tv poročilom in porničem. A kmalu je to postal pečat nove avtorske estetike.
Prvi, ki je novi medij vzel v svoje roke, je bil skandinavski kolektiv Dogma 95, ki si je postavil pravila samo zato, da bi jih lahko kršil. Ekshibicionistični snemalni prijemi direktorja fotografije Anthonyja Doda Mantla, ki je posnel Praznovanje, so navdihnili številne hollywoodske režiserje.
Kmalu so tudi producenti, ki niso šteli filmskih minut ampak denarja, ki je oddtekal z metri traku, ugotovili, da nova tehnologija prinaša nižje stroške in večjo svobodo. Johna Malkovicha, otroka gledališča, je vedno vrglo iz tira, ko je ravno padel v lik, pa je asistent kamere zaklical, da morajo zamenjati trak. »To čakanje me je pri filmu vedno motilo.« A stvari so se kmalu korenito spremenile. Zdaj so lahko filme snemali brez premora, tudi po 14 ur.
Svoboda, ki jo je prinesla dostopnost in priročnost digitalnih kamer, da so lahko zapleteni prizor snemali iz desetih zornih kotov, je pomenila zapor za montažerje. Te so zasuli z urami, dnevi materiala. Nekateri, vajeni rezanja in leplenja filmskega traku, novotarijam niso zaupali in so se z odporom lotili učenja pritiskanja na gumbe. Gotovo ima montažerka Anne V. Coates veliko zanimivih anekdot, kako se je tehnologiji privadila od Laurenca Arabskega do Petdeset odtenkov sive.
Naenkrat so festivale zasuli filmi, prijave so se povečale za desetkrat. Keanu se presenetljivo veliko posveča tehnični plati razvoja tehnologije in pred kamero povabi tudi vrhunske strokovnjake, ki so razvijali nove, še bolj zmogljive in pripravne kamere, ki snemajo slike z najboljšo resolucijo. Ko se je pojavila kamera Red, sje bilo za marsikoga to znamenje, da je 35 mm dokončno mrtev. Naenkrat namesto direktorjev fotografije v ospredje stopijo VFX supervizorji, koloristi in 3D animatorji, ki odločajo, kakšna bo končna podoba filma. V novi dobi se čarovnija dogaja v postprodukciji.
Le predstava resničnosti
A ves ta trud, tedne in mesece preciznega dela, dodajanja barv, niansiranja, piljenja vsakega detajla ... da se na velikem platnu slika popolnoma sfiži, je neostra in ima napačne barve, ker so nastavitve projektorja napačne. »Ampak, tudi to je del filma,« z roko zamahne Martin Scorsese.
Kot to ne bi bil dovolj velik udarec za filmsko industrijo, je udaril še 3D in gledanje filmov z očali. To je marketinška potegavščina! Popolna manipulacija in izkrivljanje resničnosti. Čemu lahko danes mladi sploh še verjamejo? so se zgražali zapriseženi filmarji. Morda pa je bil to le zadnji poskus gledalca zadržati v kinu, kjer naj bi ga vsak detajl, narejen z ljubeznijo zadel v živo. Detajl, ki se izgubi na ekranu telefona. A kaj pomeni kino dvajsetletniku, če lahko punco povabi v svojo sobo, da skupaj gledata Netflix na laptopu? Mar mu je za skupno doživetje še s kopico neznancev v temi kinodvorane, skupnega smeha in joka, če lahko že medtem ko film gleda na telefonu, lajka in twita o njem z bežnimi znanci s facebooka. A kdo v tem nekončnem šumu sploh še ve, kaj je dobro in kaj slabo?
»Tehnologija je vedno potiskala umetnost in umetnost je vedno potiskala tehnološki razvoj,« je jasen Robert Rodriguez. »Vsak ima svinčnik in papir, pa to še ne pomeni, da zna vsak napisati dobro zgodbo,« se tolaži David Lynch. »Še vedno imaš izbiro,« je realen Scorsese.
Slavni filmarji svojemu kolegu zaupajo tudi kakšno zanimivo anekdoto, eni se mu prijateljsko odprejo, pri drugih je čutiti zadržanost in skeptičnost do Keanujevih včasih naivnih vprašanj. Vsak pa v svojem tonu komentira svojo filmsko izkušnjo. Mestoma duhovito, poučno, nekje preveč detajlno, drugje preveč površno, se Keanu Reeves sprehaja po ključnih mejnikih digitalne revolucije, ki je spremenila podobo filma in nas same.
»Smo z vsem tem kaj izgubili. Seveda. Zmanipulirani smo do smrti,« se strinjajo sogovorniki Keanuja Reevesa. A James Cameron je odločen, »Kdaj pa je bilo v filmu še kaj resničnega? Gre zato, da smo danes bližje temu, da ostvarimo čisto vsako svojo idejo. To je tako ali tako le predstava resničnosti.«
V živo:
Komentarji