Tiskane izdaje
Dokumentarec Grey Gardens je Albert Maysles posnel že davnega leta 1975. Našli ga boste na mnogih lestvicah najboljših dokumentarcev vseh časov. Bil je prvi film z izrazito voajeristično formo, brez komentarjev režiserja. To je žalostna zgodba o materi in hčeri oziroma Veliki in Mali Edie Bouvier Beale, ki sta bili v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja bogati, nadarjeni, zanimivi, ekscentrični in najbolj zaželjeni lepotici v New Yorku. Najslajša smetana družbe. Ženski iz zabave pri Velikem Gatsbyju.
V dokumentarcu je Velika Edie že stara sivolasa gospa, Mala Edie pa je stara nekaj čez petdeset let, prava tragična Blanche DuBois. Živita v veliki hiši v East Hamptonu, ki je bila nekoč čudovita vila z osemindvajsetimi spalnicami, velikim vrtom in pogledom na ocean, zdaj pa je propadajoča, polna umazanije in pozabljenih spominov. Ženski sta živeli v majhni sobici, ki edina ni bila založena z odpadki in praznimi mačjimi konzervami, med dvanajstimi mačkami, a vendar sta ves čas prijazno hranili rakune, ki so ponoči zahajali v pritličje. Pojeta popevko Čaj za dva in se spominjata svojih zlatih dni.
Družina Bouvier, v kateri se je rodila Velika Edie, je bila nekoč neznansko bogata, Jacqueline Kennedy je bila njena nečakinja. Poročila se je, tako, kot se je za žensko njenega stanu spodobilo, z uglednim in bogatim možem, a se je v 40. letih prejšnjega stoletja od nje ločil in jo pustil samo s tremi otroki. Na mesec ji je za preživetje pošiljal le 300 dolarjev. A ko je Mala Edie odrasla, ni potrebovala očetovega denarja, bila je namreč lepotica, manekenka in plesalka. Ko v filmu kaže svoje fotografije iz tistih dni, vidimo dih jemajočo lepotico, ki je imela na tisoče oboževalcev in je bila menda ljubica Joeja, najstarejšega sina iz Kennedyjeve družine, ki je kasneje padel v vojni in ki ga je imel stari Kennedy najraje, prav zanj se je namreč odločil, da bo postal predsednik. »Če Joe ne bi padel v vojni, bi bila jaz, in ne Jacqueline, prva dama ZDA,« je nekoč dejala Mala Edie.
A vendar se je iz New Yorka kmalu preselila v hišo na East Hamptonu in tam skrbela za svojo mamo. Mala Edie je ekscentrična in človek se vpraša, ali ima morda kakšne psihične težave ali je zgolj občutljivo, razvajeno bitje, ki ga nihče ni nikdar nič naučil o realnem življenju. Jasno je, da ženski le težko skrbita zase. Res je tudi, da sta kljub bogatim sorodnikom revni kot cerkveni miši. V mnogih letih sta počasi kos za kosom, zato da bi preživeli, prodajali svoje diamante iz Tiffanyja, dragocene umetnine in porcelan. Dokler ni ostalo ničesar več. Verjeli sta tudi, da v hiši živijo duhovi. Leto dni, preden je nastal dokumentarec, ko je ženskama grozilo, da ju bodo izselili iz umazane hiše, jima je na pomoč priskočila Jacqueline Kennedy Onassis ter za pospravljanje hiše namenila 32.000 dolarjev, menda so iz nje odnesli več kot 1000 vreč umazanije. »Hiša seveda ni popolna, ampak tako je, težko je jeseni dobiti vodovodarja,« reče Mala Edie.
Mala Edie se ves čas oblači nenavadno, okoli glave si iz puloverjev in jopic ovija turbane, ki jih spenja z zlato broško, okoli pasu si natakne narobe obrnjeno krilo. »Vse to sem se sama spomnila. Težko se je vsak dan obleči v nekaj zanimivega. Mislim, da je to najboljši kostum za čez dan.« Mati in hči se radi v kopalkah sončita na majavi terasi. Mala Edie rada s povečevalnim steklom bere knjigo o horoskopih in ugotavlja, da bi se najbolje ujela s tehtnico. Ko stopi na tehtnico, pa z daljnogledom opazuje številke, ki se prikažejo. Je pametna, zanimiva, mladostna, paranoična, še vedno izjemno karizmatična in senzualna. Kot pravi: »Nič ni bolj mogočnega od neomajne ženske. N E O M A J N E. Nikoli ni brez moči, ne glede na karkoli.« In ko poslušate stare plošče, na katerih prepeva Velika Edie, nam starka pove, da je bila v življenju najbolj srečna takrat, ko je pela. Tako kot tri sestre v slavni drami Čehova sta znali igrati klavir, govorili sta več jezikov, a nista znali biti nič praktičnega, nista znali biti niti žena niti mama, nista znali upravljati svoje kariere, ravnati z denarjem, skrbeti za hišo brez služabnikov. Po drugi strani pa sta bili obe preveč ekscentrični za visoko newyorško bogataško družbo. »Želeli so, da bi bili vsi enaki, mama in jaz pa sva bila drugačni. Posebni.« Na neki način je to tudi dokumentarec o propadu nekega razreda.
Ustvarjalci dokumentarca so jima menda plačali vsaki po 5000 dolarjev, vendar nista prejeli nobenih odstotkov od dobička, čeprav je bil film zelo uspešen.
Leta 1977 je Velika Edie umrla. Mala Edie je odšla v New York in pri šestdesetih spet začela nastopati po kabarejih, vendar so bili njeni nastopi skorajda groteskni, zato je prenehala in se revna preselila na Florido. Umrla je stara 95 let.
Leta 2009 je televizijska hiša HBO po njuni zgodbi posnela film z Jessico Lange in Drew Barrymore v glavnih vlogah. Revija Vogue pa je večkrat posnela modne fotografije, na katerih so bile manekenke oblečene v nenavadna oblačila, kot mala Edie, ženska z neskončno domišljijo.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so zadnja leta zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, ob čedalje hujših finančnih omejitvah, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
