Tiskane izdaje
»Poglejte in bodite jezni.«
(Daily Mirror)
»To je neverjetna zgodba o tem, kako je vlada, ki se ima za civilizirano, prevarala in izgnala svoje najbolj ranljive državljane, da bi lahko dala zemljo tuji velesili,« o filmu Stealing a Nation iz leta 2004 pravi njegov avtor John Pilger, avstralsko-britanski novinar, ki je lani začel snemati svoj že šestdeseti dokumentarni film. »Čeprav morda gre za ljudstvo, za katero še niste slišali,« pravi Pilger, »pa vam bo način delovanja oblasti poznan.«
Zato da bi na največjem otoku arhipelaga Chagos Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki leži na pol poti med Afriko in Indonezijo, ameriška vlada lahko postavila eno večjih vojaških baz zunaj svojih meja, s katere so, mimogrede, njihova letala poletela nad Irak in Afganistan, je britanska vlada v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja od tam v tajnosti izgnala njegove prebivalce. Američani so namreč menda postavili zahtevo, da mora biti otočje oporišča neposeljeno, britanska vlada pa je za to poskrbela.
Od takrat se okoli dva tisoč otočanov prisilno izseljenih bori za vrnitev na preostale otoke, kjer ni ameriških vojaških objektov. Povezani v iniciativo Chagos Refugees Group pravijo, da tudi danes nadaljujejo boj za »temeljno človekovo pravico, pravico do vrnitve v domovino«.
In čeprav je nižje sodišče v Londonu leta 2000 razsodilo, da je bila izselitev nezakonita, jim je bila vrnitev preprečena z odlokom vlade Tonya Blaira. Pozneje, leta 2008, je v prid prisilno izseljenim družinam razsodilo tudi vrhovno sodišče v Londonu.
Opozorilo
Čeprav bi moralo otočje Chagos leta 1968 ob osamosvojitvi novonastale države pripasti Mauritiusu, je britanska krona, domnevno tudi zaradi že potekajočih dogovorov z Američani, tri leta prej razglasila Britansko ozemlje v Indijskem oceanu. Vanj je vključila naravni rezervat arhipelaga Chagos, največje koralno bogastvo na svetu.
Robin Mardermootoo, odvetnik, ki zastopa otočane, v filmu Stealing a Nation razlaga, da je sredi šestdesetih let britanska vlada sprejela odločitev, s katero so otočanom odrekli osnovna živila: »Nič mleka, nič olja in nič zdravil,« našteva. »To je kar nekaj ljudi prisililo, da so začeli odhajati.« Spomladi leta 1971 pa so odredili, da je treba pobiti vse pse na otoku. Kar nekaj so jih menda zaplinili. Otočani so, kot pripoveduje Marie Lisette Talate, to razumeli kot opozorilo. Rita Bancoult se spominja, kako je kmalu zatem odšla na Mauritius, da bi tam uredila nekatere birokratske zadeve, toda nazaj na Diego Garcio se ni več vrnila. Pred vkrcanjem na ladjo na Mauritiusu so ji to preprečili, pravi, in ji dejali, da je otok, na katerem so njen dom in grobovi njenih prednikov, prodan. »Tja se ne morete več vrniti, nikoli.« Mož je po njenih besedah nekaj dni zatem umrl v bolnišnici od kapi.
Tiste, ki so ostali na otoku Diego Garcia, so postrojili pred tamkajšnjo stavbo lokalnega urada in jim prav tako razložili, da so otok prodali in da jih bodo naložili na ladje ter odpeljali. »Vedeli smo, da to, kar se je zgodilo z našimi psi, čaka tudi nas,« v filmu pravi Marie Lisette Talate. Okoli dva tisoč ljudi so tako najprej prepeljali na Sejšele in jih zaprli. Potem pa so jih od tam prepeljali v Port Louis na Mauritiusu in jih odložili v pristanišču.
Cassam Uteem, med letoma 1992 in 2002 predsednik Mauritiusa, se v filmu spominja, kako so mnogi med njimi kar stali na pomolu, kot bi čakali na ladjo, ki jih bo odpeljala domov. »Toda nikoli ni bilo mišljeno, da bo prišla.«
Žalost
Do leta 1975 je bil tajni izgon nekaj več kot dva tisoč ljudi, kot pripoveduje Pilger, končan. Šestindvajset družin je umrlo zaradi pomanjkanja, revščine, samomorov − in od žalosti. Marie Lissette Talate je izgubila dva otroka. »To je bilo od žalosti,« je prepričana. »Zdravniki pa žalosti ne morejo pozdraviti.«
Turisti, v filmu pravi Pilger, ki pridejo na Mauritius, verjetno ne opazijo slumov, v katerih vse do danes živijo nekdanji otočani Chagosa. V hudem pomanjkanju, brez dela in brez prihodnosti. »To, kar so jim naredili, se po mednarodnem pravu imenuje zločin proti človečnosti,« je oster Pilger, pri čemer opozarja, da je šlo za odločitev, ki je segala vse do britanskega političnega vrha.
»Relativno majhna zadeva«
V začetku devetdesetih, nadaljuje novinar, so se odvetniki in otočani dokopali do tajnih dokumentov, v katerih so našli, kar so dolgo iskali. V enem, ki ga je izdala posebna britanska komisija leta 1965, je tako mogoče prebrati, češ da otočani niso prvotni prebivalci otoka in da so le priseljenci ter celo pogodbeni delavci. Na nobenega od njih, piše v dokumentu, tako ni mogoče gledati kot na stalnega prebivalca otočja. V enem od poznejših dokumetov zunanjega ministrstva pa je celo mogoče prebrati nasvet: »Pozabimo na to, dokler nas s tem ne soočijo Združeni narodi.«
Andrew Stuart, med letoma 1965 in 1983 zaposleni na britanskem zunanjem ministrstvu, v pogovoru s Pilgerjem prizna, da pozna vsebino dokumentov in da tudi ve, kdo so njihovi avtorji, toda pri tem pravi: »Ljudje zapišejo v uradne dokumente tudi sporočila, v katera ne verjamejo.« V Washingtonu pa Pilgerju pojasnjujejo celo, da je to, kar se je zgodilo na otočju Chagos, glede na vse, kar sta britanska in amerišla vlada počeli v 19. in pozneje 20. stoletju, »relativno majhna zadeva«.
Nekdanji britanski obrambni minister Bill Rammell v filmu na vprašanje, zakaj otočanom ne omogočijo vrnitve, kot je odločilo tudi vrhovno sodišče, odgovori, da zato ne morejo zapravljati davkoplačevalskega denarja. Medtem pa je britanska vlada, kot ugotavlja Pilger, v enem letu porabila okoli dve milijardi funtov za promocijo pravic otočanov Falklandov.
Ena tragedija ali en zločin lahko pojasni, kako deluje celoten sistem, ki se skriva za demokratično fasado, opozori John Pilger. Pomaga nam razumeti, nadaljuje, kako deluje svet v korist vplivnih in kako vlade pogosto upravičujejo svoja dejanja − z lažmi.
