Dokumentirano: Vojna, ki je ne vidite

Trije nekdanji novinarji v filmu priznavajo, da pred ameriškim napadom na Irak svojega dela niso opravili, kot bi morali.

Objavljeno
26. februar 2015 13.21
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

V dokumentarnem filmu The War You Don't See (2011) se avstralsko-britanski novinar John Pilger sprašuje o vlogi medijev v vojnah − od prve svetovne vojne, uničenja Hirošime, vietnamske vojne do današnjih vojn v Palestini, Afganistanu in Iraku. Ko orožje in propaganda postajata vse bolj prefinjena, pravi Pilger, in ko vojna postaja elektronsko bojišče, medijska industrija pri tem igra ključno vlogo.

»Če bi ljudje dejansko poznali resnico, bi bila jutri vojna končana,« Pilger na začetku uro in pol dolgega dokumentarnega filma citira nekdanjega britanskega premiera Davida Lloyda Georgea, ko se je ta med prvo svetovno vojno neformalno pogovarjal s takratnim urednikom Guardiana C. P. Scottom.

Medijski zgodovinar in profesor Stuart Ewen pri tem opozori, da je pionir odnosov z javnostjo Edward Bernays, ko je z igranjem na karto strahu pridobil podporo ameriške javnosti za vključitev v prvo svetovno vojno, postavil precendens, ki so ga desetletja pozneje uporabili tudi pri ameriškem vojaškem napadu na Irak leta 2003.

»Propagandni plakat, ki je nastal med prvo svetovno vojno in prikazuje ameriški Kip svobode v plamenih, ni tako zelo drugačen od gorečih dvojčkov desetletja pozneje,« meni Ewen. Po njegovem se je zatem tudi zelo hitro vzpostavila povezava z Irakom in tedanjim tamkajšnjim voditeljem Sadamom Huseinom.

John Pilger mu pri tem v filmu pravi: »Toda Husein ni imel nič opraviti z gorečima dvojčkoma.« Profesor Ewan: »Drži, a to ni bilo pomembno. Gre za simbole, ki se jih loči od njihovega pomena. Dejstva pri tem ne štejejo več. Vojno je bilo pač treba prodati Američanom.«

Ustvarjanje iluzij in prodajanje vojne sta zatem po Edwardu Bernaysu naredili dolgo pot, pravi Pilger. »Tudi tu so mediji pomagali ustvarjati iluzije, kot je bila tista o orožju za množično uničevanje v Iraku, ki ga nikoli ni bilo,« nadaljuje novinar.

Profesor in poznavalec ameriške obveščevalne agencije Cia Melvin Goodman v filmu med drugim navede podatek, da ameriško obrambno ministrstvo na leto porabi okoli milijardo dolarjev med drugim tudi za vplivanje na medijsko poročanje in prirejanje novic. Bryan G. Whitman z ameriškega obrambnega ministrstva pa, da večino novic zahodnih medijev ustvari okoli 700 tako imenovanih »embedded« novinarjev, ki so tesno vpeti v vojaške formacije.

Nekdanji sodelavec ameriške televizije CBS Dan Rather, nekdanji novinar britanskega BBC Rageh Omaar in nekdanji novinar britanskega časnika Observer David Rose v filmu priznavajo, da v času okrog ameriškega napada na Irak, o katerem so kot novinarji poročali, svojega dela niso opravili, kot bi morali. Rather je celo prepričan: »Če bi novinarji opravili svoje delo, ne pa bili stenografi, te vojne morda sploh ne bi bilo.«

Avtor filma, do katerega so bili nekateri novinarski kolegi pričakovano kritični, na koncu stoji v londonski cerkvi St. Bride's Church, kjer so pokopani novinarji, ki so bili ubiti med poročanjem iz Iraka. Kot pravi Pilger, ta film posveča njim in pri tem doda znano misel: »Nikoli ne verjemi ničemur, dokler ni uradno zanikano.« Svoje novinarske kolege pa pozove, naj bodo glas ljudi, in ne oblasti. Pri tem pa Pilger − vsaj neposredno − obide nekaj pomembnega; da ta ista oblast, o kateri govori, prek lastniških in zakonodajnih vzvodov obvladuje medije.

*****
Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.