Dokumentirano: Voyeur (2017)

Šestinosemdesetletni pisatelj Gay Talese, ameriška novinarska legenda in osebnost, ki je pomagala definirati literarno novinarstvo, je leta 2016 javno padel v nemilost. Novinar Washington Posta je v Talesovi zadnji knjigi The Voyeur's Motel (Voajerjev motel) našel vrsto netočnosti in kredibilnost slavnega pisatelja postavil v negotovost. Snov za zgodbo je Talese raziskoval tri desetletja in se pri informacijah zanašal izključno na en vir ã Geralda Foosa, nekdanjega lastnika motela v Coloradu, voajerja, ki je s prirejenega podstrešja motela skrivaj kukal v sobe svojih gostov. Svojega hobija se je lotil nadvse temeljito in priredil podstrešje motela ter prezračevalni sistem, da je lahko skozi reže v stropu noč in dan nemoteno opazoval svoje subjekte. To je, ne da bi ga razkrinkali, počel trideset let. Edini, ki bi lahko ogrozili njegovo skrito sprevrženost, so bili psi.

O svojih opažanjih je vodil zapiske, ki jih je sam poimenoval The voyeur journals. Vanje je vestno popisoval vse, kar se je dogajalo v dvanajstih sobah motela. Podrobni opisi videza oseb, starost, barva kože, las, višina, teža in njihove navade, vse je bilo zabeleženo. Pod črto pa statistika: koliko gostov se je samozadovoljevalo, koliko jih je imelo oralni seks, koliko moških (35) in koliko žensk (7) je doživelo orgazem. Zaradi sistematično vodene statistike je Gerald Foos svojo strast – obsedeno opazovanje ljudi pri njihovem intimnem početju, razumel kot raziskovalno delo. V svojih očeh (in očeh svoje žene, ki mu je pridno nosila prigrizke, da ne bi bil med svojim pomembnim »delom« lačen) je opravljal behavioristično študijo Američanov, ki bi bila podlaga za nekakšno klinično diagnozo ameriške družbe. V dnevnikih je sam sebe naslavljal v tretji osebi – kot tretja entiteta, ki je ključen člen kot priča nekemu dogajanju. Ta podrobnost je k njegovemu psihološkemu profilu dodala poveden detajl in ga kasneje tudi razkrinkala.

»Foos ni noben raziskovalec, ampak navaden sociopat,« je rekla urednica Newyorkerja po tem, ko je pozorno poslušala Gaya Talesa, ki ji je navdušeno pripovedoval o tipu, s katerim si dopisuje že trideset let in namerava spisati njegov poglobljeni portret. A Talese je bil prepričan, da je na tem čudaku nekaj več. Njegova natančnost, zavzetost in obsedenost ga je prevzela. Bila je skoraj enaka, kot jo je čutil sam kot novinar, kadar se je temeljito zakopal v svoje delo.

Dokumentarni film Mylesa Kana in Josha Kouryja izpostavi prav to paralelo med glavnima protagonistoma, ki ju očitno žene podobna strast. Tudi novinar mora biti pri svojem delu voajer, svoj subjekt skrito opazuje, ne posluša le, kako govori, ampak pozorno spremlja tudi njegovo obnašanje, manierizme, ki bi utegnili razkriti globljo intenco njegovega delovanja. Talese pove, da se novinar do resnice dokoplje tako, da se pridruži skupini ljudi in jih pri vsem, kar počnejo, natančno spremlja. Zato se je kot zavzet zagovornik metode opazovanja z udeležbo pri kukanju v sobe celo pridružil Geraldu Foosu. Pri tem se pred kamero spominjata epizode, ki bi skoraj razkrinkala Foosovo dolgoletno delo. Medtem ko je Talese zavzeto opazoval početje para v sobi, je njegova kravata pogledala skozi režo zračnika v stropu. »Na srečo« neopaženo.

Talesa pa s Foosom povezuje še ena navada, in sicer skrbno beleženje in shranjevanje vsakršnih informacij. Dokumentacija slavnega novinarja je impozantna in razkriva njegovo obsesivno-kompulzivnost v zbiranju najmanjših podrobnosti, ki bi utegnile koristiti zgodbi.

Voajer voajerja

Tako obsedeno se Talese poglobi tudi v Geralda Foosa, strastnega zbiralca iz Colorada, ki je svojo nagnjenost prvič začutil, ko ga je v mladosti obsedlo pegasto dekle v sosednjem stanovanju, za katero je potem nenehno oprezal. Po naključju je bila to njegova teta.

Med novinarjem in njegovim subjektom se skozi leta vzpostavi nenavadna vez, ki mora še toliko bolj, zaradi intencionalne narave njunega odnosa, temeljiti na vzajemnem zaupanju. Hkrati pa ta odnos ne more prerasti v prijateljstvo in se konča, ko je raziskava zaključena in knjiga napisana. Takrat se subjekt počuti izrabljenega in zavrženega, kot se je to zgodilo Perryju Smithu, morilcu, ki se je navezal na pisatelja Trumana Capoteja, ko je ta njuno »prijateljevanje« prekinil po izidu romana Hladnokrvno.

A v primeru Voajer je bilo zaupanje izneverjeno z druge strani. Potem ko je Talese izdal svojo knjigo, ki so jo v knjigarnah prodajali pod sekcijo 'družboslovje', so pri Washington Postu odkrili čudno neskladnost podatkov v Foosovi zgodbi, ki jih prej niso našli niti precizni »factcheckerji« slovitega Newyorkerja. Novinarje je zmotilo, ker nihče ni mogel izslediti podatka o umorjenem dekletu v motelu, ki mu je bil Foos domnevno priča. Je Foos pomotoma navedel napačno letnico dogodka? Si je zgodbo kar izmislil? je begalo priznanega novinarja. A resnica je bila hujša. Gerald Foos je bil le voajer resničnega voajerja Earla Ballarda, le njegov pajdaš, ki je ukradel njegovo osebnost.

Film kompleksnost protagonistov in njunega odnosa (profesionalnega in zasebnega) razkriva po plasteh. Režiserjema uspe prikazati večplastnost novinarskega dela in zapletenih »mejnih« osebnosti.

Učinkovito z maketo motela v filmu rekonstruirajo dogajanje izpred več let. Voajer kot s sindromom boga nadzoruje in usmerja dogajanje v hišici za punčke (spolnost je menda pri svojih gostih Foos spodbujal tudi s tem, da jim je v nočno omarico namestil pornografske revije in vibratorje). Z vsemi, končno tudi s Gayem Talesom, se igra kot z marionetami v lutkovnem gledališču. Namišljeni voajer ima v rokah vse niti.

Prisotnost kamer pa povzroči še en zanimiv učinek, in sicer pred njimi Gerald Foos, ta namišljeni opazovalec postane opazovanec. Oko kamere podrobno spremlja vse njegove premike, poglede, obnašanje, ki razkrivajo njegovo dobro prikrito naravo, ki mu je ni uspelo razkrinkati niti velikemu novinarju. A kljub vsemu je tudi on le lutka, suženj svojih nagonov in laži.