Dvajset let Ameriškega psiha

Minilo je dvajset let, odkar je v kinodvorane prišel film, ki je postal sopomenka za nebrzdano potrošništvo in kapitalistični pohlep. 

Objavljeno
08. maj 2020 16.25
Posodobljeno
08. maj 2020 16.45
Pisatelj Bret Easton Ellis je večkrat poudaril, da si je krvoločnega Batemana zamislil kot poslovneža, ki je obseden z uspehom in osebnostjo Donalda Trumpa. FOTO: Promocijsko gradivo
Patrick Bateman je mlad, premožen moški in ima vse. V službo se vsako jutro odpravi z walkmanom na ušesih, oblečen v več tisoč dolarjev vredno obleko, pred tem pa opravi natančen obred: če ima zaradi spanja rahlo zabuhel obraz, si med vadbo trebušnjakov nadene ledeno masko za oči, po končanih vajah stopi pod tuš, se namaže s čistilnim losjonom in gelom za telo, na obraz si nanese gel za čiščenje, nato pa vse skupaj spere z vročim curkom vode.

Batemana, ki verjame v uravnoteženo prehrano in redne telesne vaje, je na prvi pogled težko ločiti od nepregledne množice mladih poslovnežev na Wall Streetu, povzpetnežev in stremuhov, katerih edini življenjski smisel je kopičenje razkošnih dobrin in utrjevanje družbenega statusa. A le malokdo od njegovih vrstnikov bi posumil, da ima v stanovanju, obloženem z dizajnerskim pohištvom in sodobnimi umetninami, hladilnik, v katerem poleg sorbeta hladi žensko glavo, zavito v celofan.


Po knjižni predlogi Breta Eastona Ellisa


Psihološka grozljivka Ameriški psiho je po prihodu v kinodvorane dvignila nemalo prahu in po dvajsetih letih se še vedno ni polegel. Nekateri so pohvalili režijo Kanadčanke Mary Harron in igro Angleža Christiana Bala, druge pa je zmotil nazoren prikaz umorov in nasilja, zlasti nad ženskami. Film je nastal po knjižni predlogi ameriškega pisatelja Breta Eastona Ellisa, čigar istoimenska knjiga je ob izidu leta 1991 prav tako sprožila burne odzive – založba Simon & Schuster se je odpovedala avtorskim pravicam, v Ellisov poštni nabiralnik so se usule smrtne grožnje, napovedali so mu tudi konec kariere. Med redkimi, ki so se zavzeli za avtorja in njegovo novo knjigo, je bil slavni pisatelj in novinar Norman Mailer.

image
Bateman uteleša vse negativne plati japijev, mladih in podjetnih Američanov, ki jih vodijo ambicije in pohlep ter so obsedeni s svojim videzom in materializmom. FOTO: Promocijsko gradivo


Tudi pri produkciji filma so se pojavljale težave. Celovečerec je nastal po dolgoletnih pregovarjanjih in menjavi članov filmske ekipe. Harronova, ki je bila pred projektom znana po neodvisnih filmih, kot je I Shot Andy Warhol (Ustrelila sem Andyja Warhola), je na režiserskem stolčku nadomestila kanadskega režiserja, mojstra klasične grozljivke Davida Cronenberga, produkcijska hiša Lionsgate pa je glavno vlogo sprva ponujala Leonardu DiCapriu, Edwardu Nortonu in Ewanu McGregorju, šele nato se je odločila za Bala.Tedaj petindvajsetletni igralec je podrobno preučil roman, da se je lahko vživel v lik. Pri uprizarjanju psihopata ga je navdušil nastop Toma Cruisa v oddaji Late Show with David Letterman; po besedah režiserke Harronove je Bala presunil »prazen pogled sicer izjemno prijaznega Cruisa«. Da bi ohranjal skrivnostno atmosfero, se je Bale izogibal stikov z drugimi igralci.

Film velja za uspešnico, saj so ga posneli z razmeroma skromnim proračunom sedmih milijonov dolarjev (6,4 milijona evrov), zaslužil pa je več kot 34 milijonov (okoli 31 milijonov evrov). Čeprav se dogaja v New Yorku, so večino prizorov posneli v Torontu. Po premieri so ga pohvalili številni kritiki. Časnik New York Times ga je razglasil za »zlobno in napeto horor klasiko«, Roger Ebert, filmski kritik, ki je dolga leta pisal za Chicago Sun-Times, pa je pohvalil igro Christiana Bala in o njem dejal, da se je na »herojski način, brez želje za samopreživetje, podal v izprijenost, s tem pa dokazal, da ima vse lastnosti dobrega igralca«. Čeprav je večkrat rekel, da filmska priredba knjige ni bila potrebna, je bil s celovečercem zadovoljen tudi Bret Easton Ellis. Poudaril je, da je film končno pojasnil, da Ameriški psiho ni le zgodba, v kateri bi uživali v nasilju nad ženskami, kot so večkrat poudarili nekateri kritiki knjige, med drugimi tudi ameriška novinarka in feministka Gloria Steinem, mačeha Christiana Bala.


Iz krvi in mesa, a brez čustev


Ameriški psiho sledi pripovedi Batemana, ki je čez dan ugleden investicijski bankir, ponoči pa se predaja fantazijam serijskega morilca. Morilsko slo preizkusi na nič hudega slutečem brezdomcu, sodelavcu in prostitutkah. Umori postajajo čedalje bolj izprijeni, surovi, Bateman pa z žrtvami tik pred smrtjo najraje razpravlja o svojih najljubših pop pesmih in glasbenikih. Glavni lik išče potrditev jaza v potrošniških dobrinah in simbolih popularne kulture, a ko mu to ne uspe, se obrne k nasilju.

image
FOTO: Promocijsko gradivo


Kanibalizem je v tem primeru – Bateman se izpove svojemu odvetniku, da je nekaterim žrtvam »pojedel nekaj možganov« – le logični korak, ki sledi nebrzdanemu potrošništvu. »Imam vse človeške lastnosti: kri, meso, kožo, lase, a ne gojim nobenega čustva, razen pohlepa in gnusa. V meni se dogaja nekaj groznega in ne vem, zakaj. Sla po krvi, ki sem jo doslej čutil le v nočnih urah, je preplavila moje dneve. Počutim se smrtonosno, na robu blaznosti. Mislim, da bo maska ​​zdravega razuma kmalu zdrsnila z mojega obraza,« je glavni lik opisal samega sebe.

Ne preseneča, da sta se tako režiserka kot avtor romana odločila umestiti čas dogajanja v pozna osemdeseta leta, ko je Wall Street cvetel zaradi davčnih olajšav in deregulacije trgov, ki jih je uvedla administracija tedanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Bateman uteleša vse negativne plati japijev, mladih in podjetnih Američanov, ki jih vodijo ambicije in pohlep ter so obsedeni s svojim videzom in materializmom. Bret Easton Ellis je večkrat poudaril, da si je krvoločnega Batemana zamislil kot poslovneža, obsedenega z uspehom in osebnostjo Donalda Trumpa. V svetu korporativne kulture osemdesetih let in predatorskega podjetništva se dogajajo tudi filmi in serije, kot so Wall Street (1987), Glengarry Glen Ross (1992), Kako dobiti nogo (1999), Pisarna (2005), Wall Street: Denar nikoli ne spi (2010) in nazadnje Volk z Wall Streeta (2013). »Pohlep je dober,« je v dejal neizprosni finančnik Gordon Gekko, ki ga je v filmu Wall Street upodobil Michael Douglas in s tem ujel duha desetletja.


Navdih za nadaljevanje


Že kmalu po premieri se je Ameriškega psiha oprijel kultni status. Navdihnil je ne ravno uspešno nadaljevanje z naslovom Ameriški psiho 2, ki ga je režiral Morgan J. Freeman in v katerem je v glavni vlogi nastopila Mila Kunis, ter muzikal na Broadwayu. Modni dodatki, ki so se pojavili v filmu, kot so obleke Valentine Couture, očala Oliver Peoples, naramnice in črtaste kravate, so postali simbol življenjskega sloga premožnih na Manhattnu. Dvajset let po nastanku je film še vedno svež in aktualen. Patrick Bateman neguje skrb za lepoto, red in skladnost – hoče biti popoln potrošnik.
———
Avtor je zaposlen v Delovnici.