Tiskane izdaje
Na začetku aprila 2009 je nacionalna televizija pokazala igrani dokumentarec Angela Vode, skriti spomin, v nedeljo pa smo lahko videli nadaljevanje, ki se na prejšnji produkt navezuje že z naslovom: Odkrivanje skritega spomina Angele Vode. Pravzaprav ne gre za nadaljevanje, ampak za dostavek, za dokumentarno repliko, za razširitev informacije o njeni biografiji, predvsem pa o družbenem in političnem okolju, ki je obdajalo povojno življenje Angele Vode.
Oboje, družba in politika, prihaja na dan skozi pričevanje različnih gospa, ki so Vodetovo poznale v času življenja, bile z njo celo v enem od kazenskih taborišč, nekatere tedaj še mlade punce, ki jih je Vodetova zaradi starostne razlike in drugačne izkušnje komaj opazila, ena se je spominja z Nagodetovega procesa, na katerem je bil obsojen tudi pripovedovalkin oče. Njihovo pričanje ne le o Angeli Vode, tudi o dogodkih, bolj ali manj povezanih z njo, ki jih noben pričujoč človek ne more pozabiti, dokler je živ, je – še enkrat, le da iz drugačnih smeri – spletlo pričevanje o času, o katerem sicer načeloma vemo vse, na partikularni ravni pa smo prepuščeni svojim sposobnostim za empatijo.
Posebej zanimivo je bilo pripovedovanje Rape Šuklje o tem, kako je »končno« ob nekem 8. marcu sklenila narediti, kar je že dolgo nameravala, namreč pogovor z Angelo Vode, ki je bila po prihodu iz zapora sicer »svobodna«, toda potisnjena v anonimnost; vedela je, da mora po »dovoljenje« k Vidi Tomšič (zanimivo, z Vodetovo sta imeli tesen odnos na za obe mučen način), ta pa je rekla, že, že, ampak vedeti je treba, da se je to, kar se je zgodilo Angeli, zgodilo po pravici. In tako z oddajo za 8. marec spet ni bilo nič!
Pričevanjska mreža je spletena iz samih žensk (razen Ljuba Sirca in pokojnega nečaka Angele Vode, ki je kot mladenič emigriral v ZDA in ga je v filmu zastopala njegova vdova), ženske so ta dokumentarni post festum tudi naredile: Alenka Puhar, ki je zgodbo o Angeli Vode sploh poslala v nevedni svet in jo opremila z več kot pozornostjo, in Maja Weiss, ki je oba filma naredila.
V drugem je uporabila nekaj igranih sekvenc iz prvega, kar je seveda ekonomično, v drugem, ki ima, logično, nekoliko spremenjeno žanrsko podobo, je z neposrednimi izjavami in njihovim rahlim fiktivnim senčenjem dosegla tudi narativno konciznost, ki je v prvem ni. Ena od najbolj zgovornih pripovedovalk, Franca Buttolo, ki je uspela še pred smrtjo Vodetove (1985) z njo narediti intervju za Novo revijo, je med drugim povedala, da je hotela imeti cerkveni pogreb; ne zato, ker bi bila pobožna, ampak zato, ker je hotela do zadnjega nasprotovati komunistom.
Bila je ženska neupogljivega duha in v času preizkušenj jih je bilo malo, ki so imeli toliko priložnosti, da bi se upognili, kot jih je imela ona. To smo sicer izvedeli že iz prvega filma, v drugem smo to žalostno snov do konca utrdili.
