Eksistenčna letargija v morbidno poetični formi

Avtobiografski film Ray & Liz Richarda Billinghama je tipični primer britanskega verizma

Objavljeno
19. november 2019 08.52
Posodobljeno
19. november 2019 08.52
Izrazita subjektivnost in popolna osebna involviranost zagotavljata filmu nezgrešljivo avtentičnost. Foto Rob Baker Ashton
Britanska filmska produkcija ima nedvomno najdaljšo in najbolj impresivno tradicijo radikalnega­ realizma pri portretiranju deprivilegiranih ali marginaliziranih družbenih slojev. Velikokrat sami uporabljajo kar termin socialni realizem, in čeprav ima ta oznaka v splošnem pomenu drugačno konotacijo, pravzaprav ustrezno karakterizira ta filmski žanr.

Vendar zgolj v britanskih okvirih, kljub občasnim »zastranitvam« v smeri ironičnih intonacij in melodramskih podtonov (spet v tipično britanskem izrazito nesentimentalnem slogu), je to praviloma brezkompromisna dokudrama brez odvečnega moraliziranja. Zaščitna znaka te kinematografije sta nedvomno Mike Leigh in Ken Loach, ob njiju pa deluje vrsta sijajnih režiserjev sred­nje generacije, med njimi je tudi Richard Billingham.
Njegov film Ray & Liz spada med tipične primerke tovrstnega britanskega verizma, navsezadnje gre za avtobiografsko zgodbo oziroma svojevrsten prenos Billinghamovega fotografskega opusa – za serijo portretnih slik očeta Raya in matere Liz je pred dvema deset­letjema prejel vrsto nagrad – na film.

Podobe očeta alkoholika in agresivne matere, ki brezciljno životarita v socialnem stanovanju v tako imenovani črni deželi (black country), nekdanjem rudarskem in industrijskem predelu osrednje Anglije, je predstavljalo surovo razgaljenje najintimnejših družinskih ozadij, zato ni nenavadno, da je bil s to fotografsko serijo nominiran za Turnerjevo nagrado.
 

Sugestivne fotografske podobe


Film sugestivnost fotografskih podob še potencira in jim da novo dimenzijo, ne nazadnje se zgodba razširi na različna obdobja in s tem dobi značaj družinske kronike. Čeprav to seveda ni klasična zgodba, temveč zgolj niz minornih zapletov in razpletov oziroma – vsaj s stališča tradicionalne filmske dramaturgije, ki ljubi preobrate – nekakšna kronistična zbirka nedogodkov, ki so občasno izrazito pretresljivi in brutalni, vendar brez pravega suspenza, amplituda življenja ljudi na robu niha bolj ali manj neopazno oziroma je vedno na nizki ravni, nikoli se ne zgodi čudežni preobrat, slehernikom se prej ali slej izteče življenje.

Ta natančno domišljena filmska struktura z načinom kadriranja ustvari vtis klavstrofobične eksistence, iz katere ni izhoda. Scenografija označuje poskuse ustvarjanja privida kolikor toliko običajnega družinskega življenja, vendar vsa neokusna in kičasta stanovanjska oprema in dekoracija ter pes, zajec in kanarček to navidezno družinsko skupnost naredijo še bolj groteskno. Popolna disfunkcionalnost, v kateri se izmenjujejo banalni dialogi, ostri prepiri, eksplicitno nasilje, kletvice, konstantna alkoholiziranost, kaotičen urnik spanja in budnosti, nesmiselna opravila in popolna letargija, je temeljna eksistenčna koda.

Odlična fotografija občasno omehča vso to trdoto, vendar spet ne v smislu poskusa brušenja ostrih robov ali celo estetiziranja revščine, daje pa filmu svojevrstno morbidno poetičnost in s tem okvir za ozadje Billinghamove odločitve, da bo posnel film. Čeprav lahko gledalec izpelje različne sklepe o pomenu projekta, vključno s predstavitvijo izrazito socialne note in razkroja koncepta države blaginje, se zdi v ospredju predvsem avtorjev intimni obračun s preteklostjo. Film ima izrazit osebni avtoterapevtski značaj, naj so bile razmere še tako obupne, je temeljna intenca predvsem objektivna konstatacija stanja in poskus soočenja s tem. Epilog seveda nima srečnega konca, vendar glede na posamezne prizore in replike ter temeljno atmosfero film vendarle nakazuje določeno zboganost z usodo, spravo in pomiritev, navsezadnje bi bila vsakršna drugačna odločitev le podaljševanje travmatične agonije.

Ray & Liz je vzorčni primer filma, v katerem lahko izrazita sub­jektivnost in popolna osebna involviranost – ta zagotavlja projektu nezgrešljivo avtentičnost – hkrati izražata intimne in univerzalne dileme. Lahko ga beremo tudi kot družbeni komentar, vendar ne v smislu klasičnega seciranja političnih in socialnih anomalij, moč pripovedi je predvsem v pristni identifikaciji z osrednjimi protagonisti. Richard Billingham in premišljeno izbrana igralska zasedba to identifikacijo omogočata na najvišji ravni.
Ray & Liz
scenarij in režija Richard Billingham
igrajo Ella Smith (Liz), Justin Salinger (Ray), Patrick Romer (starejši Ray), Deirdre Kelly (starejša Liz), Tony Way (Lol), Sam Gittins (Will)

Velika Britanija, 2018