Fassbinderjeve grenke solze

Zgodbe nemškega režiserja postavljajo v ospredje tudi danes aktualna vprašanja migracij in ksenofobije.

Objavljeno
22. marec 2019 09.01
Posodobljeno
22. marec 2019 09.01
Fassbinder z igralko Hanno Schygullo. Foto: Wikipedija
Znameniti nemški režiser Rainer Werner Fassbinder je bil navdih za predstavo SNG Drame Ali: Strah ti pojé dušo, ki jo igrajo v zapuščeni industrijski hali kompleksa Železniškega muzeja. Uprizoritev osrednjega slovenskega nacionalnega gledališča je namreč odrska priredba njegove filmske mojstrovine iz leta 1974 Vsi drugi se imenujejo Ali. »Ljubezen je najbolj uspešna in najbolj zahrbtna oblika družbene represije,« je nekoč povedal Fassbinder. Film prikazuje ljubezensko zgodbo med Nemko v jeseni življenja in mlajšim priseljencem iz Maroka, njuno razmerje pod udarom malomeščanske družbe, ki je prepredena s ksenofobijo in sovraštvom do vsega, kar je drugačno. V filmu (in zdaj v predstavi) je slišati mnoge očitke in stereotipe o tujcih, ki jih tudi danes slišimo od mnogih posameznikov, ko gre za vprašanja o migrantih.


Enfant terrible nemškega filma


Fassbinder (1945–1982) je bil v svoji kratki 16-letni karieri izjemno produktiven umetnik. Zrežiral je štirinštirideset filmov in televizijskih serij. Njegovo umetniško slavo je prekosil le njegov sloves prestopnika. Zaradi dekadentnega življenja, ponočevanja in rednih obiskov gejevskih klubov ter zlorabe drog so ga mnogi označili za enfanta terrible novega nemškega filma. Ostal je v spominu javnosti tudi zaradi zanemarjenega videza v kavbojkah in usnjeni jakni, kot bi pravkar izstopil iz kakšne zakotne bavarske krčme. Tuje mu ni bilo niti fizično nasilje; nekateri igralci in sodelavci so povedali, da jih je med snemanji trpinčil, čeprav je v njegovih filmih mogoče zaznati globok prezir proti vsem vrstam nasilja.

image
Film Vsi drugi se imenujejo Ali je nemara Fassbinderjeva največja mojstrovina. FOTO: promocijsko gradivo


Bil je eden ključnih predstavnikov novega nemškega filma, konec šestdesetih let ga je navdihnil francoski novi val. Pritegnili so ga eksperimentiranje z montažo, vizualni in dokumentarni stil ter družbenokritična dimenzija tovrstnih filmov.
V nasprotju z drugimi režiserji iz tega obdobja, kot so bili Volker Schlöndorff, Werner Herzog in Wim Wenders, je začel svojo kariero v gledališču. Njegova vizija pa se ni povsem skladala z oberhausenskim manifestom iz leta 1962, s katerim je takratna mlada generacija zavrnila tradicijo in konvencionalne filmske forme ter zmagoslavno izjavila: »Očetov film je mrtev«. Prav tako se ni strinjal s kasnejšo Klugejevo idejo vrnitve k avtentičnim, dokumentarističnim temam iz sedanjosti.

image
Ali: Strah ti pojé dušo, predstava ljubljanske Drame, ki jo igrajo na novem prizorišču, začasno poimenovanem Fassbinderplac. FOTO: Peter Uhan 


Iz gledališča na filmska platna


Fassbinderjevi zgodnji filmi so bili nadaljevanje njegove gledališke kariere; posnel jih je s statično kamero, dialogi so bili namenoma nenaravni. Navdihnili sta ga francoska filmarja Jean-Luc Godard in Jean-Marie Straub ter dramatik Bertolt Brecht, razvidna je bila usmerjenost k formalizmu in asketskemu minimalizmu. Čeprav so te filme pohvalili številni kritiki, so bili še prezahtevni za širšo publiko, saj je njegova gledališkost v filmskem svetu delovala hermetično. Fassbinder nikoli ni skrival, da se je navduševal tudi nad režiserjem Detlefom Sierkom, od katerega je prevzel žanr melodrame in ga preoblikoval ter umestil v sodobno malomeščansko okolje. »Ženske v Sierkovih filmih dejansko razmišljajo, tega še nisem opazil pri drugih režiserjih. V večini primerov se odzivajo le na dane dogodke in situacije. Ženske, ki razmišljajo, navdajajo z upanjem, in to govorim iz srca,« je komentiral vlogo junakinj v Sierkovih filmih.


Za tančico lažne morale


Fassbinderjevi najbolj prepoznavni filmi so iz sedemdesetih let, v njih pa režiser razgalja lažno moralo srednjega razreda. Med njimi so Grešni kozel (1969), v katerem prihod grškega priseljenca pretrese družbo mladih Nemcev v predmestju, Grenke solze Petre von Kant (1972), pripoved o ljubezenskem trikotniku med ženskama in modnim oblikovalcem, Leto trinajstih lun (1979), politična alegorija o transseksualcu, ki obžaluje kirurško zamenjavo spola. Zakon Marije Braun (1979) je satiričen portret zakonske zveze v obdobju med drugo svetovno vojno in nemškim gospodarskim razcvetom v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Lola (1981) prikazuje ljubezen med gradbenim inšpektorjem in pevko v bordelu, Lili Marleen (1981) pa prepovedano ljubezen med nemško pevko Willie in švicarskim skladateljem z židovskimi koreninami. Hrepenenje Veronike Voss (1982) govori o razmerju med športnim novinarjem in nekdanjo Goebbelsovo ljubico. In še bi lahko naštevali.

Eno najbolj slavnih Fassbinderjevih del pa je tv-priredba romana Berlin Alexanderplatz Alfreda Döblina. Epska, 931-minutna televizijska serija sledi življenju iz zapora izpuščenega morilca Franza Biberkopfa, ki se poskuša reintegrirati v družbo medvojnega Berlina weimarskega obdobja. Franz se srečuje s prostitucijo, nasiljem in kriminalom – meglena depresivnost mesta pa že nakazuje neizbežni prihod nacizma.

image
Eno najbolj slavnih Fassbinderjevih del je tudi tv-priredba romana Berlin Alexanderplatz Alfreda Döblina. FOTO: promocijsko gradivo


S cigareto v ustih


Rainer Werner Fassbinder se je rodil 31. maja 1945 v mestecu Bad Wörishofen na Bavarskem, le tri tedne po kapitulaciji tretjega rajha. Oče je bil zdravnik, mati prevajalka. Povojno obdobje je močno vplivalo na njegovo otroštvo in družino. Mati ga je prepričala, naj kot uradni datum rojstva navede leto 1946, da bi se lahko pozneje distanciral od vojne. Ko je bil star tri mesece, so ga starši napotil k stricu in teti na podeželje, saj zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso mogli ogrevati stanovanja. Leta 1951 sta se starša ločila. Ostal je z materjo; pogosto osamljen je bil reden obiskovalec kinodvoran, kjer si je ogledal tudi do tri filme na dan. V najstniških letih je prekinil šolanje, pozneje pa se je priključil večerni šoli. Po zavrnitvi na filmski akademiji v Berlinu je posnel dva kratka filma – Der Stadtstreicher (1965) in Das Kleine Chaos (1966) –, začel študij gledaliških umetnosti v münchenskem Fridl-Leonhard Studio in se leta 1967 pridružil gledališki skupini Action Theater.

Fassbinderjevi filmi so utelešali povojno zahodnonemško družbo. Bil je namreč prepričan, da ni nikoli izkoreninila nacizma, ki se je po njegovem mnenju potuhnil v vse sloje in ravni. Njegova smrt je bila filmska – 10. junija 1982, v 37. letu starosti, se je predoziral s kokainom in uspavalnimi tabletami. Našli so ga v stanovanju, s cigareto v ustih, poleg njega pa so bili zapiski, ki jih je pripravljal za novi film o revolucionarki Rosi Luxemburg. Njegova kreativnost torej ni ugasnila niti v trenutkih pred smrtjo.