Film, iz katerega so izrezali Obamo

Naj bralca, ki bo v tem pisanju iskal ameriškega predsednika, opozorim, da ta ne bo glavni akter zapisa. Kvečjemu nepomemben statist. A za mesto, celo prestolnico države, ki nima niti enega samega jazz kluba, je takšen naslov povsem na mestu. Če namreč želimo, da bi ga kdaj imelo in šele s tem postalo mesto, so pač dovoljena vsa nenasilna sredstva.

Zakrivila ga je novinarska kolegica Vesna Milek, ki je v torek zvečer v ljubljanskem Kinodvoru vodila pogovor z ustvarjalci prav posebnega filma – dokumentarca Čas za improvizacijo. Njegova avtorica, korežiserka in novinarska kolegica je Tina Lešničar, drugi režiser in obenem snemalec pa Janez Stucin.

Avtorica je leta 2011 v Delu objavila serijo portretov in intervjujev z mladimi slovenskimi jazz glasbeniki. Med njimi s kitaristom Janijem Modrom, saksofonisti Cenetom Resnikom, Igorjem Lumpertom in Juretom Puklom, pianistoma Markom Črnčecem in Kajo Draksler, bobnarjem Žanom Tetičkovičem in trobentačem Igorjem Matkovićem. Ti so sedaj postali tudi akterji njenega dokumentarnega prvenca.

»Enkrat je prišla in rekla, da bo o nas posnela film«, je na pogovoru poročal Matković. To so sicer vzeli na znanje, kaj več pa ne. A naslednjič je že prišla s kamero. Ko je v igro stopil producent Perfo, na voljo pa je bilo nekaj sredstev, pa se ja na snemanju pojavila s skupino kar desetih ljudi. »In potem so rekli, naj se sploh ne oziramo nanje in bodimo čim bolj spontani.«

Kamera jih tako lovi med nastopi, vajami in v intimnem okolju, oni pa pripovedujejo o šolanju, urah vaje, pogojih za ustvarjanje, skupnem igranju, o tem, kako so, ker to morajo biti, sami svoji managerji, skratka o svetu, ki ga obvladuje jazz. Gre za generacijo, rojeno med letoma 1975 in 1990, poleg tega da so izvrstni glasbeniki, pa so vsi tudi skladatelji.

Molovsko džezovski komad

Film je nastajal tri leta. V Ljubljani, New Yorku, Amsterdamu in na Dunaj. Tisto, kar je nastalo in je iz obilice materiala dobilo osemdeset minut dolžine, je svež, spontan ter v montaži Ivane Fumić skrbno odmerjen glasbeni dokumentarec in dokumentarec o glasbi.

Dramaturško narejen kot en sam, molovsko džezovski komad, pa spet kot bolj durovski jam session, katerega podlaga je avtorska glasba nastopajočih. Ta fina struktura, ki se plete in prepleta kot kakšna krhka nit, skozi film počasi pridobiva sugestibilno zgradbo, ki bo angažirala tudi v jazz neposvečenega gledalca.

Predvsem pa mu bo odprla vrata v prav poseben ustvarjalni milije, izhajajoč iz glasbe kot odprte in izjemno demokratične forme, ki zahteva prav posebne lastnosti – pripravljenost na poslušanje drugega, odzivnost, sodelovanje, improvizacijo, sprejemanje, dajanje, spoštovanje itn. O njih je režiserka pred kratkim že pisala v zelo zanimivem članku Če bi svetu vladal jazz, objavljenem v zadnjih Pogledih, v dokumentarcu pa se spontano gostijo tako v izjavah nastopajičih kot seveda glasbi sami.

Pri tem je prav osvežujoče, kako obenem igrivo in zrelo mladi glasbeniki dojemajo svet in svoje mesto v njem, kako so scela predani ustvarjanju, po drugi strani pa ozaveščeni svetovljani, ki dolgi in bogati jazzovski tradiciji dodajajo koščke kulture, iz katere izhajajo. Ta podoba je sicer morda malce romantizirana. Konec koncev džezovsko ustvarjanje še zdaleč ni lahek kruh.

Po dolgoletnem in napornem študiju pri nas ali v tujini je namreč prihodnost za džezerje scela negotova. A predanost, volja in strast, ki jih ne izžareva samo njihova glasba, temveč tudi njihov odnos do življenja, ki mu nič samoumevno ne pripada, so v slovenski kulturi zadnje čase zelo redko videni.

Nedovzetni za prevzgojo

Jazz in film imata pri nas več skupnega, kot bi si morda mislila en o drugem. Ne prvi ne drugi v širši zavesti kulturne javnosti nista veljala in še danes ne veljata za enakovredno umetnost drugim. Film je bil že pred drugo svetovno vojno dojet kot profana kultura, ki ne bo nikoli prav zares sedela na Parnasu.

Jazz pa je bil, kot v svoji knjigi Socialistična kulturna revolucija piše Aleš Gabrič, že takoj po drugi svetovni vojni označen za »dehumanizirano buržoazno umetnost« in »čisto nasproten našemu pojmovanju kulture in našemu čustvovanju«, ki »vleče najbolj primitivne foklorne oblike zamorskih plemen na dan«.

Kdo drug kot prav film je o tem spregovoril prvi! Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine iz leta 1982 je sicer prek zgodbe o mladih glasbenikih, ki so zaradi spogledovanja z jazzom poslani na prevzgojo po slovenskih vaseh, kjer naj bi z ideološko neoporečno glasbo dvigovali moralo, travestiral neko drugo, takrat napadeno glasbo – punk.

A podton tega filma je bilo mogoče brati tudi za nazaj, kot tematiziranje ideološke problematičnosti jazza, ki se nekako ne more vklopiti v takratne agitpropovske potrebe po »težki industriji, traktorjih in navdušenih množicah«. Pa tudi dejstva, kako strahotno neodzivni in nedovzetni so glasbeniki za kakršnokoli prevzgojo. Za glasbenike, ki izhajajo iz glasbe kot odprte kompozicije, v katero kot posamezniki vstopajo v dialog z drugimi, očitno to velja še prav posebej. Zdi se, da tudi še zmeraj.

In Obama? Pravzaprav ni bilo nič takega. V Brooklynu so morali prekiniti snemanje, ker jih je preletaval helikopter, ki se kar ni in ni hotel oddaljiti. Kmalu sta se tričlanski snemalni ekipi približala varnostnika, sprašujoč, kaj počnejo tam s kamero in mikrofoni, obrnjenimi v prav določeno smer. Skratka, nič niso vedeli o tem, da v džezovsko prestolnico prihaja ameriški predsednik, ki bo pristal na bližnjem heliodromu.

Povabljeni so bili, da uživajo v tem šovu pristajanja, snemati pa ne smejo. In tako je bil Obama, tudi sam ljubitelj jazza, izrezan. »In kdo je zdaj tu glavni igralec«, je vprašala povezovalka, »če ste nastopali v filmu, iz katerega so izrezali Obamo«?