Film je lahko tudi boleča izkušnja

Ogledali smo si celovečerca Ne bom več luzerka in Igram, sem.
Objavljeno
11. september 2018 09.45
Posodobljeno
12. september 2018 09.43
Film Urše Menart z naslovom Ne bom več luzerka.
Tina Lešničar
Tina Lešničar
V nagovoru do zadnjega kotička polne dvorane v Avditoriju je povezovalec otvoritvene slovesnosti Jure Longyka ponovil besede Mihe Knifica: »Prevečkrat s filmom posnemamo svetove in včasih pozabimo, da jih lahko tudi ustvarjamo.« Letošnja filmska bera obeta oboje, kar se je pokazalo že v prvih dveh dneh festivala.

Festival je odprl igrani prvenec mlade režiserke in scenaristke Urše Menart, ki se je najprej dokazala v dokumentarni formi s kritiško dobro sprejetimi filmi Veš, poet svoj dolg? o slovenskem rapu, Nekoč je bila dežela pridnih o oblikovanju slovenske identitete skozi marketinške kampanje in Kaj pa Mojca? o vlogi žensk v slovenskem filmu.

image
V filmu Ne bom več luzerka tridesetletna Špela (Eva Jesenovec) po študiju životari ob številnih priložnostnih delih, tudi kot reševalka iz vode na bazenu. Foto Željko Stevanić/IFP


Ne bom več luzerka je zgodba o tridesetletni Špeli (Eva Jesenovec), ki po študiju umetnostne zgodovine nikakor ne more najti dostojne in primerno plačane službe ter životari ob številnih priložnostnih delih, kot receptorka v umetnostni galeriji, reševalka iz vode na bazenu, natakarica in prostovoljka v domu za ostarele. Nespodbudno okolje ji razen izgovorov, da mladi najbolj potrebujejo reference in izkušnje, ne pa honorarja, ne ponudi ničesar, kar bi jo potegnilo iz že tako za deset let podaljšane adolescence. Čeprav so vse njene prijateljice odšle v tujino in jo zaradi dela v Ameriki zapusti še fant, ona trdovratno vztraja v Sloveniji z miselnostjo, da mora vendar nekdo ostati tukaj in se boriti, da bi spremenil stvari, ne pa pustiti, »da bodo kreteni vse zavozili«. Toda njena zavednost in načelnost še povečata agonijo ter jo pahneta nazaj na kavč, živet k staršem (v njeni sobi zdaj namreč prebiva babica).

Zgodba je iskrena in boleče resnična. »Pred nekaj leti sem ugotovila, da je večina mojih inteligentnih in ambicioznih prijateljev zapustila Slovenijo in odšla v tujino, pravzaprav sem skoraj sama ostala tukaj. Takrat sem razmišljala, da bi tudi jaz odšla. Ampak sem se odločila o tem občutku raje posneti film. O občutku, ko se zaveš, da so starši v tvojih letih že imeli družino, stanovanje in deset let službo za nedoločen čas, ti pa še vedno stojiš na mestu. To je film o medgeneracijskem prepadu in moji generaciji, ki še ni našla prostora v tej državi,« je Urša Menart povedala o avtobiografskem motivu.

Realizem in trpkost stopicanja na mestu ter socialno in psihološko krizo mladega človeka režiserka prežame s humornostjo in cinizmom, ki ga v boju za preživetje razvije glavna junakinja, ko na primer v gosto meglo zavitem ljubljanskem jutru izjavi, »saj ima tale Ljubljana ful potenciala«. Prepričljivo in naravno odigrani prizori iz družinskega življenja, v katerih z življenjskimi dialogi blestijo Saša Pavček kot mama, Branko Završan kot oče in Špela Rozin kot babica, so vrhunci absurda situacije. Izstopa tudi nenarejena, sproščena in doživeta igra mlajše generacije igralcev, poleg Eve Jesenovec, ki ji v nezavidljivi eksistencialni krizi ne zmanjka upanja, je tu še Živa Selan v vlogi natakarice Suzi, ki jo gledalci poznajo iz spletne tv-serije V dvoje.

Poslanstvo umetnika je, da zna osebno izkustvo z zrelo distanco pretvoriti v širše družbeno relevantno izkušnjo. Če to stori na svež, iskren in kritičen način, toliko bolje. Urši Menart je to zagotovo uspelo.
 

Pasti Metode


Profesor scenaristike na AGRFT Miroslav Mandić je pet let po režijskem prvencu Adria Blues včeraj predstavil svoj drugi igrani celovečerni film, Igram, sem. Črno-beli triptih problematizira zagoneten psihološki proces igre, natančneje, karakterno transformacijo igralca v lik in včasih težaven postopek izstopa iz lika. Izbrane situacije, posnete v observacijsko-dokumentarističnem slogu, so zanimive in radikalne, njihovo univerzalnost pa poudari geografska razpršenost, saj se zgodbe dogajajo v Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu.

image
Črno-beli triptih Miroslava Mandića Igram, sem problematizira zagoneten psihološki proces igre. Foto promocijsko gradivo


Mlada bosanska igralka Lina (Luna Zimić Mijović) vlogo tatice v filmu vzame skrajno resno. Med študijem lika se sprašuje o razliki med akcijo in funkcijo lika, razkol teorije in prakse pa skuša po Strasbergovi metodi premostiti z izkušnjo. Izmikanje drobnarij eskalira v krajo avtomobila in rop banke, kar upravičuje z idealističnimi parolami, da je lastnina relativna stvar in da kraja ni kazniva, če gre za višje cilje. V tem primeru je to umetnost, vse drugo, denimo njen fant, ki zaradi njene nepotešene sle po adrenalinu nastrada, je zgolj kolateralna škoda.

Če se Lina preveč vživi v lik tatice iz mladostniške nepremišljenosti, ljubljanskega igralca Nika (Gregor Zorc) lik klošarja prevzame bolj kot protiutež banalnosti malomeščanskega življenja in zaradi krize srednjih let. Zapusti ženo, udobno stanovanje in službo v gledališču ter se pridruži brezdomcem v porušeni hiši na robu mesta. Vprašanja žene (Mojca Funkl), kako bi se potemtakem pripravljal na vlogo casanove ali pa recimo trupla, ga ne ganejo, saj ga nova identiteta tako prevzame, da se na koncu zaradi svojih idealov (podobno kot Lina v prejšnji epizodi) spre z režiserjem in kot klošar sploh ne nastopi. Popolno metamorfozo prekine streznitev ob incidentu, ki spravi v nevarnost njegovo ženo.

Norost in nevarnost (nepooblaščenega) vstopanja in zapuščanja lika morda še najbolje opiše zapleten odnos dveh igralcev v tretjem delu filma. Igralski par si pred kamero šepeta zaljubljene besede med snemanjem žajfnice, a Luka (Goran Bogdan) jih vzame resno. Ko se snemanje konča, je čas za nov projekt, on pa ne more pozabiti spogledljive soigralke. Znajde se v vrtincu fikcije in resničnosti, ki ga odrine od otrok in družine ter spremeni v obsedenega zalezovalca.

Prav toliko, kot je Igram, sem zgodba o profesionalni deformaciji, s katero živijo igralci, je tudi zgodba o njihovih najbližjih, ki trpijo zaradi umetnosti. Film je lahko tudi boleča izkušnja.

Naključna umetnost


Še pred otvoritvenim filmom smo si ogledali triminutno poetično fantazmo Jana Cvitkoviča Versopolis, v kateri se namesto izgovorjenih floskul, kot se je izrazil, sliši notranje, iskrene misli protagonistov. Te so stkane iz verzov Cvitkovičeve pesniške zbirke Lačna žival, »avtentične intuitivne avtobiografije«, ki jo je izdal leta 2008. A ravno to, kar dela vinjeto intimno in osebnoizpovedno, namreč dejstvo, da se na Trubarjevi ulici v Ljubljani pojavijo vsi člani režiserjeve družine in on sam, je menda splet naključij. Čeprav smo tovrstnih familiarnosti v Cvitkovičevih filmih vajeni (spomnimo, da je Irena Kovačevič za vlogo v filmu Družinica prejela nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Montrealu), je tokrat družina vskočila nenadejano, ko so morali zaradi dežja prestaviti snemanje in nihče od prvotne igralske zasedbe ni imel časa. Da iz nepretenciozne vaje v slogu nastane pomenljiva umetnikova ekspresija, ki se znajde na festivalu, je včasih torej krivo zgolj naključje.