Film, ki je odprl arhive

Režiser Oliver Stone si je ­didaktični uvodni citat v svoj kontroverzni film JFK (1991) sposodil pri pesnici, sorojakinji Elli Wheeler Wilcox. V prostem prevodu gre takole: Molčati, ko bi morali protestirati, naredi iz nas strahopetce. A to ni bil ­edini režiserjev pedagoški prst.

Danes 71-letni režiser velja za enega najbolj političnih hollywoodskih ustvarjalcev, ki mu je že takrat, ko še ni bil veliki Stone, uspelo pripeljati v svoje družbeno izzivalne filme plejado igralskih zvezdnikov. Pri tem dejstvo, da je mojster samopromocije, ni nepomembno. Zelo rad namreč nastopa na televiziji, kjer burno razpravlja o politiki. 

Posebna strast do predsednikov

Predsedniki držav so njegova posebna strast. Nazadnje jo je v letošnji dokumentarni seriji, ki so jo ameriški kritiki pričakali na nož, delil z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Pred tem je posnel dokumentarec o prijatelju, pokojnem venezuelskem voditelju Hugu Chávezu, kubanskemu predsedniku Fidelu Castru pa je posvetil kar tri. Ameriške prve može je za zdaj pustil v igranem filmu. Lotil se je treh: najprej umora Johna F. Kennedyja, zatem življenja Richarda Nixona (Nixon, 1995) in nazadnje še Georgea W. Busha (W., 2008). Med njimi je bil JFK daleč najuspešnejši.

Je Kennedyja umorila mafija, Cia, FBI, Kubanci, Sovjeti, človek s črnim dežnikom, takratni podpredsednik Lyndon B. Johnson ali osamljeni samodeklarirani marksist Lee Harvey Oswald? Prav Stonov film je znamenito poročilo Warrenove komisije iz leta 1964, katere sklep je bil, da je predsednika ubil neuravnovešeni Oswald brez kakršnekoli pomoči, najodmevnejše postavil pod vprašaj ter temu vprašaju dodal nekaj klicajev. Zelo neposredno je namreč sugeriral, da je to bila velika politična zarota ameriških oblasti in tajnih služb. S tem je postal eden glavnih krivcev, da so se police s knjigami o teorijah zarote namnožile do nepreglednosti, pri čemer ni bilo prizaneseno niti marsovcem.

Tarča napadov že med snemanjem

Stone je svoj triurni film naslonil na dve knjigi: Na sledi morilcem, ki jo je leta 1988 izdal neworleanški okrožni tožilec Jim Garrison, ter Navzkrižni ogenj: zarota, ki je ubila Kennedyja novinarja New York Timesa Jima Marrsa. Zgodba tako ohlapno temelji na sojenju poslovnežu Clayu Shawu, sploh edinemu, ki je bil kadarkoli obtožen česarkoli v primeru Kennedyjevega umora. Garrison (igra ga Kevin Costner, lahko pa bi ga tudi Harrison Ford ali Mel Gibson) ga je namreč preganjal zaradi domnevnega sodelovanja z ­Oswaldom in Cio pri pripravi zarote. Shaw je bil na procesu, ki je potekal v začetku leta 1969, šest let po Kennedyjevem umoru, oproščen.

Stone je sklep, da je predsednika ubil Oswald brez kakršnekoli pomoči, postavil pod vprašaj ter temu vprašaju dodal nekaj klicajev. Foto: Wikipedija

Film je bil že med snemanjem tarča hrupnih medijskih napadov, ki so jih pozneje razlagali kot spontan odziv na dejstvo, da se je Stone lotil legitimnosti temeljnih ameriških varnostnih institucij, s tem pa naj bi neupravičeno slabil njihovo moč in ugled. Po premieri 20. decembra 1991 so se tako rekoč do danes zvrstile množice časopisnih člankov in analiz o številnih zgodovinskih nepravilnostih, ki naj bi jih Stone bolj ali manj namerno zagrešil s soscenaristom Zacharyjem Sklarjem.

Režiser, ki je pred snemanjem v studiu postavil oddelek za raziskave, ni nikoli izjavil, da je njegov film istoveten z resničnostjo. Nekaj mesecev pred premiero je za New York Times dejal, da film »ne prinaša resnične zgodbe per se«, ampak »raziskuje vse možne scenarije glede vprašanj, zakaj je bil Kennedy umorjen, kdo ga je ubil in zakaj«. Pri tem je obljubil novinarju, da bo film vseboval določeno stopnjo resničnosti. Del te »resničnosti« je bila vključitev dokumentarnih posnetkov, zlasti znamenitih Zapruderjevih amaterskih filmčkov, ki z veliko jasnostjo prikazujejo večji del zaporedja streljanja na predsednika in zlasti usodni strel v Kennedyjevo glavo. Tega po mnenju mnogih ni mogel izstreliti Oswald, kar naj bi dokazovalo, da sta morala biti v umor vpletena vsaj dva strelca.

Zgodovinarji so mu lahko hvaležni

Zgodba, katere nosilec je okrožni tožilec Garrison, se dejansko ves čas sprehaja po tanki meji med resničnostjo in izmišljotino. Povedano natančneje, med resničnostjo in konstrukcijo, kaj bi bilo lahko res. A ne glede na vse napade, ki jih je doživel film, je sprožil zelo pomembno stvar, za katero so lahko zgodovinarji Stonu samo hvaležni. Le slabo leto po premieri je namreč predsednik George H. W. Bush, takrat v obdobju pred ponovno izvolitvijo, podpisal zakon, ki je obljubil takojšnjo objavo vseh pomembnih dokumentov v zvezi z umorom, razen če bi ti ogrozili nacionalno varnost. Ta zakon je bil v celoti konzumiran prav včeraj. Tako so že leta 1993 nacionalni arhivi odprli dostop do več kot 800.000 tajnih dokumentov, a teorije zarote niso podprli.

Oliver Stone je bil eden glavnih krivcev, da so se police s knjigami o teorijah zarote namnožile do nepreglednosti. Foto: Reuters

Oliver Stone se ni dal. »Izjemno je, da ne obstaja niti en sam odrasli državljan ZDA, ki bi verjel, da Oswald ni mogel biti edini morilec,« je zapisal ob petdeseti obletnici Kennedyjevega umora. To je seveda sarkazem, uperjen proti dejstvu, da je večina ameriških medijev ves čas podpirala uradno različico umora, torej da ga je zagrešil Oswald sam. Za Stona je to kričeč primer ponarejanja zgodovine, vreden sovjetske proizvodnje historičnih laži. To je še kar resignirana izjava za režiserja, ki je v sklepni sekvenci film JFK posvetil »vsem mladim, katerih duh išče pot do resnice«.

JFK je postal velika uspešnica in prinesel 200 milijonov evrov. Bil je nominiran za kar osem oskarjev, tudi za najboljši film, režijo in scenarij. Prejel je le dva, za fotografijo in montažo ...