Film, ki je prišel, da bi ostal

Pretresljiva povojna zgodba Prekla ruskega čudežnega dečka Kantemirja Balagova

Objavljeno
18. november 2019 06.00
Posodobljeno
18. november 2019 06.00
Po vojni se mora ponovno naučiti živeti. Foto Liana Muhamedzjanova
Po koncu enega najbolj grozljivih dogodkov v zgodovini človeštva, obleganju Leningrada, se mladi vojni veteranki in prijateljici Ija (Viktorija Mirošničenko) in Maša (Vasilisa Pereljgina) trudita ponovno postaviti temelje med spopadi uničenega življenja.

Vojna se ne konča, ko odjekne zadnji strel na fronti. Tragedija se nadaljuje v ruševinah uničenega sveta, ko se od grozot otopeli ljudje začnejo vračati v objem izgubljenega vsakdana. Osrednja junakinja Ija si je prislužila vzdevek Prekla (Dilda) predvsem zaradi visoke in suhe postave. Med vojno je utrpela pretres možganov, zaradi česar so jo prej odpustili, ena izmed posledic strahot, ki jim je bila priča, so redni napadi, zaradi katerih otrpne in za nekaj časa postane neodzivna. Slediti ji začnemo nekaj mesecev po koncu obleganja, ko je medicinska sestra v bolnišnici v Leningradu. Med ranjenci je priljubljena zaradi milega in sočutnega značaja, v zaščito jo vzame tudi prijazen vodja bolnišnice, zdravnik Nikolaj (Andrej Bikov). Med drugim ji priskrbi dodatne obroke hrane, da lahko nasiti svojega drobnega dečka Paško (Timofej Glazkov).

Smrt ni najhujše, kar te lahko doleti med vojno. To nam razkriva usoda enega izmed njenih bolnikov Stepana (Konstantin Balakirev), ki je tetraplegik. Zaradi neokretnosti bi postal breme svoje družine v že tako težkih povojnih razmerah. Z ženo prosita zdravnika za evtanazijo. Ranjenci pomagajo Iji, tako da zabavajo Paško, v eni izmed iger oponašajo različne živali, vse do pretresljive ugotovitve, da otrok ne ve, kaj je kuža, ker so med spopadi zaradi lakote in pomanjkanja vse pse pojedli. Ija je skrbna mati, vendar med igro z malčkom v napačnem trenutku ponovno doživi napad otopelosti in ga s težo lastnega telesa ubije. Gre za dolg in mučen prizor prav na začetku filma, ki se za vedno vtisne v spomin. Balagov se zaveda moči filma in jo spretno ter zlasti pogumno uporablja. Smrt otroka ni razkritje, ki bi nam pokvarilo filmsko doživetje, niti ni osrednja tema, saj so grozote vojne neprimerljivo večje. Takšen dogodek v povojnem času ne odjekne enako kot v času miru. Paška je bil žrtev vojne.

image
Ija zaradi poškodbe in stresa doživlja napade otopelosti. Foto Arhiv Liffa


Zgodba se začne razgrinjati s prihodom Ijine soborke Maše, za katero se izkaže, da je bila prava mati otroka. Po Ijinem predčasnem izpustu iz vojske zaradi delne invalidnosti ji je zaupala sina v varstvo. Maša se ji pridruži in se prav tako zaposli v bolnišnici. Novico o sinovi smrti sprejme otopelo, odmaknjeno, Ija se zlaže, da je umrl med spanjem. Izkaže se, da si Maša neskončno želi otroka, vendar ga ne more imeti, ker je med vojno zaradi šrapnela izgubila rodila. Ija je nekoliko voden in okoren lik, Maša pa njeno nasprotje, impulzivna, glasna, preudarna, vedno v preži kot ranjena žival, ki je odločna preživeti. Sklene, da se bo morala Ija zaradi smrti njenega sina oddolžiti z rojstvom novega otroka.

Odlična zgodba in režija (Balagov se je šolal pod mentorstvom Aleksandra Sokurva, star pa je komaj 28 let) pa nista edini odliki te mojstrovine. Zaznamuje jo tudi fotografija Ksenije Serede, ki navdihuje prizore revščine in uničenja z nenavadno toplino, varnostjo in domačnostjo. Močan motiv je zelena barva, ki se pretaka z zidov na obleke in tudi na ustnice protagonistk, je obljuba lepše prihodnosti, ko se bo končno stalil led. Film je prežet s takšnimi podrobnostmi, skritimi sporočili, ki poudarjajo poglobljenost in utrjujejo prepričljivost pripovedi in s tem same cinemastične izkušnje. Prizori so estetski presežki, spominjajo na kompozicije klasičnega slikarstva, zaradi česar težko umaknemo pogled s platna. Čeprav je film kar dolg (137 minut) in ne prizanaša gledalcu, se nikoli ne vleče. Zgodba in dinamika sta tako nepredvidljivi, da smo ves čas na robu sedeža in povsem predani kaotičnemu svetu, v katerega nas s prepričljivo igro zapeljejo igralci, predvsem naslovni dvojec Viktorija in Vasilisa. Njun odnos je viharen, včasih agresiven, hkrati je veliko tišine, neizgovorjenega, tudi izgubljenega. V iskanju novega sidrišča za povojno življenje ju usoda vedno znova združuje, kot se kup snega med dlanmi stisne v kepo.

Prekla je film, ki je prišel, da bi ostal. To postane gledalcu jasno že po nekaj minutah, ko nas ujame kaotičnost obupa, norosti, žalosti, brezizhodnosti. Leningrad je bil še dolgo po vojni bojno polje, na katerem so se ljudje spopadali s posledicami grozot, ki so jim bili priča, nekateri z otopelostjo, drugi s humorjem, neredki s skokom pod tramvaj. Gre za intimen pogled v uničena življenja, ko se samoohranitveni krč začne sproščati in se ponovno poskušajo preplesti niti človeškosti. Ogled Prekle bo spremenil naše doživljanje vojnih filmov, predvsem ameriških produkcij, ki so v primerjavi z mojstrovino Balagova malone smešne.

režija
Kantemir Balagov
scenarij
Kantemir Balagov
Aleksander Terehov
igrajo
Viktorija Mirošničenko (Ija), Vasilisa Pereljgina (Maša), Andrej Bikov (Nikolaj), Igor Širokov (Saša).
Usoda ju vedno znova združuje, kot se kup snega med dlanmi stisne v kepo.