Film Miles Davis: Predrznost v fikciji in resničnosti

Don Cheadle je posnel film o jazzovski legendi, ki si ga bomo predpremierno ogledali na Ljubljanskem gradu v torek.

Objavljeno
15. julij 2016 18.06
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Že od smrti Milesa Davisa, 28. septembra 1991, jazzovski svet pričakuje filmsko upodobitev največjega med največjimi. Režiser in igralec Don Cheadle je sprejel izziv, pri tem pa ga je vodila ideja, da bi ustvaril film, ki bi si ga Miles Davis z veseljem ogledal, celo več – z veseljem v njem tudi igral. Ni se obremenjeval s tem, kaj bi ljudje morali (iz)vedeti o Davisu, ampak je v ospredje postavil njegovo osebnost in si pri tem vzel veliko pesniške svobode.

Film se začne z Milesovim raskavim pridušenim glasom: »Če hočeš povedati zgodbo, bodi predrzen. Ne bodi klišejski.« Stavek sicer leti na vsiljivega novinarja Dava Brilla (Ewan McGregor), ki z legendo poskuša narediti intervju, a se stvari že v naslednjem kadru zapletejo do nerazpoznavnosti. Novinar in Davis večji del filma zadeta od kokaina dirkata z jaguarjem po Manhattnu, se izogibata kroglam in streljata na zlikovce, ki so ukradli Davisov posnetek, ki naj bi mu omogočil veliki comeback. Tako se zdi, da je z zgornjim stavkom svojo vizijo poskušal upravičiti tudi Don Cheadle, ki je sodeloval pri scenariju, se prvič preizkusil tudi kot režiser, film produciral in odigral glavno vlogo. Pri vsem skupaj je imel dobro zaledje, saj ga je za to delo posebej izbrala in opogumljala Davisova družina.

Film, ki se je za finance boril deset let, ni konvencionalna biografska drama, ki bi si prizadevala burno življenje od rojstva do smrti zriniti v dve filmski uri in bi pri tem izpustila številne ključne osebe in trenutke. Cheadle je izjavil, da po vsej verjetnosti Miles takega filma niti ne bi hotel. Zato si je po njegovih besedah predvsem prizadeval ujeti njegovega duha ter eksplozivnost in vznemirljivost, ki veje iz njegove glasbe. Pri tem pa je precej očitno, da mu je bil Miles Davis bolj za navdih, kako povedati zgodbo na svoj način.

Dokaj »predrzno« jo namreč postavi v glasbenikovo najtemnejše, neustvarjalno in samodestruktivno obdobje, ko se je leta 1975 zaprl v stanovanje na zahodni 77. ulici na Manhattnu (ta danes nosi njegovo ime), da bi si po 37 letih neprestanega igranja vzel prvo pavzo. »Potreboval sem premor, nov pogled na vse, kar sem delal doslej, da bi lahko začel znova, na čisto, in si spet sestavil življenje,« zapiše v avtobiografiji iz leta 1989. Dopust se je razvlekel na pet let, da bi lahko začel znova, pa je moral najprej do konca zagrezniti. To je obdobje, polno kokaina, alkohola, seksa in goltanja protibolečinskih tablet, ki so mu blažile bolečine ob obrabi kolkov. Ves ta čas se trobente ni niti dotaknil.

Namesto simpatije empatija

Davis je svojo odvisnost, najprej od heroina, potem od kokaina in analgetikov, nazorno popisal v svoji avtobiografiji. O svojem »tihem obdobju« celo zapiše, da se je ves čas počutil kot v filmu, in to v grozljivki. To je Cheadle s pridom izkoristil in za neodvisni film (vreden 8,5 milijona dolarjev, pri čemer jih je 345.000 s precej komercialno kampanjo namnožical na portalu indiegogo) posnel precej hollywoodsko akcijsko dramo. Paranoičnega Davisa so se v tistem času ogibali celo najboljši prijatelji, sam pa je v stanovanju po skupaj štirih neprespanih nočeh haluciniral in se boril z demoni iz preteklosti. To dejstvo Cheadle dobro izkoristi za dramaturški skelet filma, ki ves čas skače v preteklost, da se spomini montažno in vizualno slogovno dodelano pomešajo v akcijske prizore. Te lahko (z nekoliko domišljije) jemljemo tudi kot metaforo notranjega boja za navdih in vrnitev na prizorišče. A čeprav imajo v filmu funkcijo suspenza, bodo poznavalci Milesa Davisa zgolj čakali, kdaj se bo zgodba spet premaknila iz lera in utirila v precej bolj vznemirljivo realnost.

Tudi izbira obdobja, v katero se Miles Davis v svojih blodnjah vedno znova zateka, je za marsikoga uganka. Flashbacki nas vračajo v šestdeseta leta, epohalna plošča postane Sketches of Spain, o kateri je Miles sam rekel, da si je potem, ko so jo posneli, nikoli več ni zavrtel. Poosebljenje njegovih številnih ljubezenskih razmerij (poročen je bil trikrat) pa v filmu predstavlja zakon s prvo ženo, plesalko Frances Taylor (Emayatzy Corinealdi), ki je film sicer tudi koproducirala. Lepotica, katere obličje krasi naslovnici albumov Someday My Prince Will Come in E.S.P., ga je po desetih letih zakona, polnega fizične in psihične zlorabe ter ljubosumnih izpadov, zapustila in se tolažila v objemu Marlona Branda. Dona Cheadla, kot je povedal, nikoli ni skrbelo, da bi s takim prikazom Miles Davis pri občinstvu izgubil simpatijo. Bolj se je trudil vzbujati empatijo do kompleksnega in težavnega umetnika.

Glasbeni izzivi

Od vsega začetka so bili v film vpleteni tudi Davisovi sorodniki. Eden od koproducentov je tudi Davisov nečak Vince Wilburn jr., bobnar in glasbeni producent, ki je stricu pomagal iz črnega obdobja. Kot glasbeni svetovalec je sodeloval tudi Herbie Hancock, sicer pa je glasbo za film ustvaril pianist Robert Glasper. Ta se vsaj v delih, ko gre za reprodukcijo Davisovega opusa, drži originalnih partitur. Nabral je cvetober sodobnikov, ki verodostojno poustvarijo zvok Davisovih preteklih zasedb, od orkestra z Gilom Evansom do drugega velikega kvinteta z Waynom Shorterjem. Glasbeno ozadje, ki spremlja akcijske prizore, pomešane s flashbacki, pa je sestavljeno iz variacij na Davisovo kompozicijo Fran-Dance, svobodnega tipa, a vseeno prežeto s silnostjo in esenco trobentačevega nezmotljivega izraza. Na koncu filma se Milesova glasbena zapuščina nadaljuje v prihodnost v posnetku fiktivnega koncerta, kjer se Cheadlu na odru poleg Herbieja Hancocka in Wayna Shorterja pridružijo današnje jazzovske zvezde: Robert Glasper, basistka Esperanza Spalding, bobnar Antonio Sanchez in kitarist Gary Clark jr.

Nekaj Milesovih solov v filmu na trobento odigra sam Don Cheadle, ki je sicer od mladih nog igral saksofon in se je posebej za film lotil igranja trobente, kompleksnejše dele pa je prepustil mlademu trobentaču Keyonu Harroldu.

Laično in strokovno občinstvo je film sprejelo z mešanimi občutki. Downbeat je o njem zapisal: »Cheadlov film je marsikaj, akcijski film, ljubezenska zgodba, poslastica za ljubitelje glasbe, hkrati pa ponuja vpogled v ustvarjalnost Milesa Davisa milenijcem, ki ga še niso odkrili. Ultimativno pa je film meditacija o kreativnosti misterioznega in osamljenega genija ter posledicah, ki jih utrpita umetnikova zasebnost in družina.« Milesov sodelavec in prijatelj Herbie Hancock je film pohvalil, da sledi izvirni Davisovi sli po kreativnosti, čeprav precej svobodno interpretira zgodovinska biografska dejstva.

Nekateri jazzovski glasbeniki pa mu očitajo predvsem to, da je Milesa Davisa omejil na otopelega egocentrika, zavoženega džankija, da gre celo za blacksploitacijo in slab scenarij, ki ne bi ugledal teme kinodvoran, če ne bi izkoristili njegovega kulta. Da so iz Davisa naredili fiktivni lik, čeprav je bilo njegovo življenje samo po sebi dovolj burno in zanimivo (Independent je o Davisovi avtobiografiji zapisal, da je veličastno odkrita, nabita z akcijo, surova in krvava). Zato film res ne bi potreboval fiktivnih elementov, kot je zgodba z novinarjem, ki ga odigra Ewan McGregor. Njegova vloga je dodatno dvignila veliko prahu, ko je Don Cheadle priznal novinarjem, da je bil lik belega novinarja pogoj ključnih financerjev filma, ki so menili, da se filmi z večinoma črnskimi igralci zunaj Amerike ne prodajajo dobro.

Po vsem povedanem je Cheadle očitno upošteval še enega od Milesovih znanih rekov »Be wrong strong« (v prostem prevodu, če narediš napako, pri njej vztrajaj).