»Filme snemam, da bi na platno prenesel neko čustvo«

Ljubljana - Lea se z možem, Srbom Filipom, na začetku druge svetovne vojne preseli v srbsko vasico, kjer je on prevzel delo ravnatelja osnovne šole, a ga že kmalu vpokličejo v vojsko in Lea, ki je zaradi njenih korenin domačini ne sprejmejo, ostane sama. A ne popolnoma sama - Filip preden odide prosi šolskega hišnika Azema naj skrbi za njeno varnost in ta mu da beso, obljubo za ceno življenja, da bo to tudi storil. Lea nad svojim skrbnikom in njegovimi metodami varovanja sprva ni najbolj navdušena, a sčasoma njun odnos preraste v ljubezen. »Odnosa med Leo in Azemom ne bi opisal kot statičnega, to bi bilo dolgočasno,« je pojasnil Srđan Karanović. »Skozi film se njun odnos spreminja in prehaja skozi skoraj vse mogoče faze, od sovraštva do tolerance in na koncu neke vrste ljubezni«.

Ta pa zaradi Azemove obljube ostane neizpolnjena. A takšne ljubezni se po besedah Karanovića dogajajo tudi danes, ko obljube ljudem ne pomenijo več toliko: »Seveda do tega lahko pride, a v nekoliko drugačni obliki. Koliko ljudi z različnih koncev sveta se spozna na spletu, se zaljubijo, a vedo, da se ne morejo nikoli srečati«.

Film, ki so ga gledalci LIFFa na premierni projekciji sprejeli z bučnim aplavzom, pa je predvsem med srbskimi gledalci naletel na precej neodobravanja, saj mu številni med drugim zamerijo, da je v ospredju lik albanskega rodu. A Karanović se s politiko ne obremenjuje. »Filme snemam zato, da bi povedal neko zgodbo, da bi na platno prenesel neko čustvo, ne zato, da bi ugajal vsem in vsakomur. Kdor tega ne dojame, mu film pač ne bo všeč,« je različne odzive na Beso komentiral režiser.

Več v videoprispevku