FilmFlow: Mesečina

Podkast: Z oskarjem za najboljši film nagrajena Mesečina je boleče oseben in hkrati univerzalen odtis časa, v katerem živimo.

Objavljeno
03. marec 2017 20.51
Ana Šturm
Ana Šturm

Mesečina je film o odraščanju v revni črnski soseski, v razpadajoči skupnosti, med uničenimi družinami, kjer so izključenost, preprodaja in zloraba drog ter konstanten strah pred nasiljem vsakodnevna rutina. Zveni klišejsko in že (pre)večkrat videno − še ena moreča socialna drama o obubožanih temnopoltih Američanih, umeščena v brezbarvno okolje geta in prikazana skozi oko distancirane, hladne kamere.

Ampak zgoraj omenjene tematike Mesečine ne definirajo.

Mesečina je namreč tudi film o dobrih stvareh. O ljubezni, prijateljstvu, pogumu, odpuščanju, razumevanju, sočutju in hrepenenju. O vročični strasti prvega poljuba in hladnem pišu vetra, ki v somraku poboža tvoje lice, pa o tistem komadu, ki te skozi labirint spominov vedno uspe teleportirati v srečne(jše) dni. Je film, ki te spomni, kako si se počutil, ko si se naučil plavati, in kako prijetno je po dolgem času spet srečati starega prijatelja, mu skuhati večerjo in z njim spiti steklenico vina.

Podkast lahko poslušate tudi s klikom na to ilustracijo:

 

Mesečina je tudi izjemno lep film. Vibrantna mešanica bogato nasičenih zelenih in modrih odtenkov Miamija, kjer so film snemali, se ponoči spremeni v mehko svetlobo neonskih luči. Režiser Barry Jenkins je vizualni navdih našel v filmu Clockers Spika Leeja in v filmih hongkonškega poeta Wong Kar-Waia Srečna skupaj in Chunking Ekspress. Nekaj posebnega so tudi sijoči obrazi. Na snemanju niso uporabljali pudra, saj so hoteli, da se črna koža sveti, ko se od nje odbija sončna svetloba. Prav takšnih obrazov se iz svojega otroštva spominja režiser.

Scenarij je adaptacija drame Tarella Alvina McCraneyja z naslovom In Moonlight Black Boys Look Blue. McCraney in Jenkins sta odraščala v isti Miamijski soseski, tako da si delita marsikateri spomin iz otroštva. Njune lastne izkušnje − prizor, v katerem si glavni protagonist na štedilniku pogreje velik lonec vode za kopanje, je Jenkinsov spomin iz otroštva − film na eni strani naredijo originalen, hkrati pa tudi univerzalen. Kadar govoriš o lastnih izkušnjah, namreč vedno govoriš o človeških izkušnjah.

Mesečina je šele drugi Jenkinsov celovečerec. Prvi osnutek scenarija je v pičlih desetih dneh napisal v Bruslju, kamor so ga pod pretvezo, da gre za najbolj dolgočasno mesto na svetu, poslali prijatelji. Omenjeni scenarij je nato kar nekaj časa poskušal spraviti v obtok, vendar ga nihče ni hotel realizirati. Leta 2013 pa se mu je nasmehnila sreča. Na filmskem festivalu v Telluridu je po projekciji filma 12 let suženj vodil pogovor z avtorji, med katerimi so bili tudi producenti produkcijske hiše Plan B, ki jo vodi Brad Pitt. Dogovorili so se, da jim pošlje scenarij. Bili so navdušeni.

Jenkins je film razdelil v tri ločena poglavja. Vsako poglavje ponudi vpogled v eno od življenjskih obdobij istospolno usmerjenega dečka Chirona − od otroških prek najstniških let v odraslost. Tranzicija med poglavji je kljub velikim časovnim preskokom zelo organska, podobno kot v Fantovskih letih Richarda Linklaterja. Zanimivo je, da režiser za vloge glavnih treh likov namenoma ni iskal igralcev, ki bi si bili podobni, saj je tako lahko še dodatno poudaril, kako te svet oblikuje in spremeni; kako pod pritiskom družbe lahko zelo hitro postaneš nekdo drug.

V povezavi z omenjeno tematiko se film loti tudi zelo aktualne teme in zastavi vprašanje o tem, kaj današnja družba pričakuje od (črnih) moških. Obenem številne družbene konstrukte 'moškosti' tudi subvertira. Chiron nas v tem pogledu zagotovo presenetil več kot enkrat. Mesečina osvetli njegovo specifično življenjsko izkušnjo in nam na stežaj odpre vrata v njegovo zavest. Dejstvo je, da čutimo vse, kar čuti on. In gledati na svet skozi njegove oči je privilegij. Privilegij umetnosti.

***

Podkast FilmFlow

Dvakrat na mesec se Bojana Bregar, Maja Peharc, Ana Šturm in Maja Zupanc zberemo ob mikrofonu, srebamo kavo in debatiramo o svojih filmskih obsesijah. Tako že nekaj let nastaja FilmFlow, podkast o filmu in popularni kulturi, v katerem se posvečamo filmski produkciji, ki pri nas običajno ni deležna večje medijske pozornosti, prostor pa namenimo tudi slovenski filmski sceni. Družita nas gostobesednost in cinefilija, zabava pa nas dejstvo, da so naši okusi povsem različni. Ne bojimo se ničesar, razen strahu samega − in potencialno tega, da bi na svetu zmanjkalo kave. Ter filmov.

                                                                Foto: Žiga Stanovnik

Prisluhnite nam lahko v itunesih, na spletni strani FilmFlow, na mreži Apparatus ali pa se nam pridružite na facebooku, twitterju  ali instagramu.