Tiskane izdaje
Naključje ali ne, več filmov letošnje hollywoodske produkcije utegne peljati k sklepu, da so bili posebej programirani z mislijo na čas, ko bo ZDA zaznamoval predsednik Donald Trump. Čeprav filmi ne nastanejo čez noč, je sedanji ameriški predsednik Belo hišo uradno zasedel šele januarja letos.
Najprej so tu filmi, ki niso neposredno družbeno, še manj politično angažirani, so pa zgovorni v svoji anticipaciji prihodnosti sodobne družbe. Med njimi bo to gotovo eden najbolj pričakovanih filmov leta, nadaljevanje distopične znanstvenofantastične noir klasike Ridleyja Scotta iz leta 1982 Iztrebljevalec (Blade Runner). V režiji Kanadčana Denisa Villeneuva (Ugrabljeni, Sicario, Prihod), po scenariju Hamptona Fancherja, tudi avtorja zgodbe in soscenarista prvega dela, in Michaela Greena ter z Ryanom Goslingom in Harrisonom Fordom v glavnih vlogah prihaja v kino v začetku oktobra. Kot je znano, je prvotni film temeljil na romanu Philipa K. Dicka iz leta 1968 Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?.
Laži in dokumenti
Druga vrsta letošnjih jesenskih filmov je že bolj politično konkretna. Scenarist in režiser Peter Landesman, sicer tudi pisatelj in raziskovalni novinar, ki med drugim piše za New York Times in New Yorker, prihaja s filmom Mark Felt: The Man Who Brought Down the White House (Mark Felt: Mož, ki je zrušil Belo hišo). V zgodbi, ki sloni na resničnih dogodkih, Liam Neeson igra legendarnega agenta FBI Marka Felta, takrat drugega človeka FBI in anonimni vir novinarjev Boba Woodwarda in Carla Bernsteina v aferi Watergate. Resnično zgodbo, ki je leta 1974 vodila do odstopa predsednika Nixsona, nekateri že vzporejajo s konfliktom med Trumpom, odstavljenim direktorjem FBI Jamesom Comeyjem in FBI. A resnici na ljubo, priprave na film so se začele že daljnega januarja 2006. To poudarja tudi režiser, ko priznava, da bi bil film lahko posnet že pred desetimi ali petimi leti, a v dejstvu, da je nastal ravno zdaj, vidi nič manj kot »božjo previdnost«. Landesman, kot piše AP, ne zanika podobnosti spora med Trumpom in Comeyjem z afero Watergate. »Vse, kar je hotel Mark Felt, je bilo, da ga pustijo v miru opravljati svoje delo. Jim Comey je želel enako.«
Landesmanov film je osredotočen na življenje Marka Felta, ki danes velja za eno najpomembnejših osebnosti sodobne ameriške zgodovine, o katerem pa se dolgo časa ni vedelo ničesar. Prav tako ne, kakšno ceno je plačal za iskanje resnice. Njegova identiteta je bila skrivnost in predmet ugibanj polnih trideset let, vse do maja 2005, ko je v intervjuju z obema znamenitima novinarjema Washington Posta javno priznal, da je bil Globoko grlo prav on.
Časopis proti Beli hiši
Z resničnimi dogodki, Washington Postom in začetkom sedemdesetih let preteklega stoletja je povezan tudi najnovejši film režiserja Stevena Spielberga in scenaristov Lize Hannah in Josha Singerja The Post. Dogaja se leta 1971, osredotoča pa na bitko Washington Posta z Belo hišo, ali časnik sme ali ne sme objaviti strogo zaupnih vojaških dokumentov – sprva poslanih New York Timesu –, iz katerih je izhajalo, da so bili vzroki za vojno v Vietnamu, ki je zaznamovala kar štiri predsedniške mandate, več kot sporni. Igralska zasedba je zvezdniška. Tom Hanks igra že v različnih filmih – od Vsi predsednikovi možje (1976) do Jackie (2016) – upodobljenega legendarnega in dolgoletnega izvršnega urednika Washington Posta, leta 2014 umrlega Bena Bradleeja. Vlogo Katharine Meyer Grahm, prve ženske časopisne založnice in lastnice družinskega Washington Posta, pa so zaupali Meryl Streep.
Steven Spielberg in Tom Hanks med snemanjem filma Most vohunov.
Produkcija filma je bila bliskovita. Avtorske pravice so kupili šele lani jeseni, da bodo film posneli, so sporočili natanko 45 dni po Trumpovi inavguraciji, snemati so začeli maja, film pa naj bi prišel v kinematografe konec decembra, ko se zgnetejo skupaj še zadnji naskakovalci oskarjev. V resnični politični drami, polni skrivnosti in laži na eni strani ter vprašanj o pravicah in odgovornosti medijev na drugi, Spielbergu najbrž ni bilo treba dolgo iskati paralel z ameriško sodobnostjo.
Clint Eastwood je v odlični formi.
Kratke zgodbe ameriškega heroizma
Brez besed o kratkih zgodbah ameriškega heroizma, ki bi lahko dvignile družbenega duha razklanih ZDA, ni niti Clint Eastwood. V primerjavi s Spielbergom in Landesmanom, ki predstavljata protitrumpovski Hollywood, je Eastwood Trumpa javno podpiral. Pri svojih sedeminosemdesetih letih je režiser v izvrstni formi. Samo v zadnji petnajstih letih je nanizal serijo domoljubnih, družbenokritičnih, tudi kontradiktornih filmov, ki so sprožali močne odzive in jih je bilo težko uravnotežiti z njegovimi političnimi stališči.
Zdaj sta se skupaj s scenaristko Dorothy Blyskal lotila biografske drame treh Američanov (The 15:17 to Paris: The True Story of a Terrorist, a Train, and Three American Heroes – 15:17 za Pariz, Resnična zgodba o teroristu, vlaku in treh ameriških herojih), ki so se 21. avgusta 2015 spoprijeli s terorističnim napadom na hitrem vlaku Thalys na poti iz Amsterdama v Pariz. Kmalu za tem, ko je vlak prečkal belgijsko-francosko mejo, se je v enem izmed kupejev pojavil oboroženi 25-letni Maročan in začel streljati. Nasilneža so pogumni potniki kmalu obvladali, najzaslužnejši med njimi pa so bili trije ameriški prijatelji. To so bili Spencer Stone, Anthony Sadler in Alek Skarlatos, ki bodo v filmu igrali same sebe. Francoske oblasti so dogodek označile za teroristični napad, napadalec pa je trdil, da je zaradi lakote poskušal oropati potnike. Smrtnih žrtev ni bilo. Vsi trije Američani so prejeli priznanje francoske legije časti. Zgodbo o pogumu anonimnih smrtnikov ni mogoče uvrščati med posredna politična sporočila, gotovo pa spada v zvrst filmov, ki gojijo ameriško domoljubje in samozavest. Čeprav datum distribucije filma še ni znan, Eastwood slovi tudi po tem, da za snemanje ne zapravi veliko časa.
Irak in posttravmatski sindrom
Gotovo bo jeseni v kinu zadnji film Richarda Linklaterja (Pred zoro, Fantovska leta), komična drama Last Flag Flaying (Zadnja plapolajoča zastava), posneta po istoimenskem romanu Darryla Ponicsana, ki je tudi soscenarist filma. Gre za sekvel filma The Last Detail (1973) režiserja Hala Ashbyja, ravno tako narejenega po Ponicsanovem romanu, ki tematizira družbeno ceno vojne. Bryan Cranston, Steve Carell in Laurence Fishburne igrajo nekdanje marince, ki jih združita pogreb in zadnja želja sina enega izmed njih, ki je bil ubit v Iraku. Komična odisejada ni političen, niti vojni film. Za Linklaterja pa je pomembno, da razumemo posledice, ki jih vojne prinašajo. Vojna vedno pomeni »ubijanje civilistov. Pomeni mrtve Američane. Pomeni čezmerne stroške. Vse to pomeni. To je tisto, kar vojna je. To je tisto, kar skrbi v zvezi s Trumpom. Vedno so obstajali fantje, ki se niso vojskovali, pa so hoteli potrditi svojo moškost s tem, da so sprožili nekaj bomb in raket in se imeli za prave fante. Pri tem so republikanci in demokrati enaki.«
Film Zadnja plapolajoča zastava združi tri nekdanje marince na intimni protivojni odisejadi.
Iraška vojna odmeva tudi v filmu Thank You for Your Service (Hvala za vaše služenje) režijskega debitanta Jasona Halla, sicer pa soscenarista Eastwoodovega kontroverznega Ostrostrelca. Narejen je po istoimenski knjigi Davida Finkla, tematizira pa posttravmatski stres, s katerim se ameriški vojaki po prihodu iz iraške vojne srečujejo v svojem vsakdanjem življenju. Oba »iraška« filma torej očitno nočeta slaviti niti »pravične« vojne niti lika ameriških vojakov.
Film Hvala za vaše služenje tematizira vsakdanje življenje ameriških vojakov po vojni v Iraku.
Sodnik in predsednik
Bliže vprašanjem človekovih pravic bo film Marshall Reginalda Hudlina, biografski triler o prvem afroameriškem sodniku vrhovnega sodišča Thurgoodu Marshallu. Na to mesto ga je leta 1967 nominiral predsednik Johnson. Med drugim je zagovarjal pravico do splava in nasprotoval smrtni kazni. Zgodba se osredotoča na mladega Marshalla (igra ga Chadwick Boseman), ki je leta 1941 kot odvetnik branil temnopoltega šoferja kmetijskih strojev, obtoženega umora belopolte družine.
Woody Harrelson kot Lyndon B. Johnson v filmu LBJ.
Novembra bo prišel na redni spored tudi biografski film režiserja Roba Reinerja (Zadnji dobri možje, Ameriški predsednik) LBJ, v katerem Woody Harrelson igra prav 36. ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona. Film vzame v precep Johnsona v trenutku, ko se je moral po umoru Kennedyja spopasti s političnim preobratom in razklano državo ter napeti vse sile za uveljavitev znamenitega zakona o človekovih pravicah, sprejetega leta 1964. Tega je napovedal že Kennedy, z njim pa so v ZDA končno prepovedali diskriminacijo na podlagi rase, barve, vere, spola ali narodnega izvora ter neenako uporabo zahtev za registracijo volivcev, rasno segregacijo v šolah, zaposlovanju in nastanitvah. Skratka, veliko tem, ki pestijo ZDA še danes.
Teme, ki nikoli ne zastarajo
Nazadnje, a ne na koncu je tu še film v režiji enega družbeno najbolj angažiranih hollywoodskih zvezdnikov Georgea Clooneyja Suburbicon, posnet po desetletju starem scenariju bratov Coen ter z Mattom Damonom, Julianne Moore in Oscarjem Isaacom v glavnih vlogah. Film, ki je pristal tudi v tekmovalnem sporedu letošnjega beneškega festivala, je bil najavljen kot komična drama, postavljena v bukolično ameriško predmestje petdesetih let preteklega stoletja,
Julianne Moore in Matt Damon v Clooneyevem filmu Suburbico.
In kaj o aktualnosti filma meni režiser? »Medtem ko smo snemali film, je bil Trump ravno izvoljen. Kar nekaj ljudi iz ekipe mi je dejalo, češ, škoda, da film ni že posnet. Pa sem jim odvrnil, da gre na žalost za teme, ki nikoli ne zastarajo. Torej, ja, film je aktualen, a na žalost bo vedno aktualen.« Suburbicon je označil za film o paranoji belih moških, ki je ušla vsaki kontroli.
