Filmska propaganda z blagoslovom Emirja Kusturice

Rusko-srbska koprodukcija je bizaren poskus ponarejanja zgodovine in manipuliranja s čustvi gledalcev

Objavljeno
21. avgust 2019 08.52
Posodobljeno
21. avgust 2019 08.52
Film naj bi navdihnili resnični dogodki, vendar je čista fikcija, ruski vojaki na Kosovu niso nikoli izstrelili niti enega naboja.
Film je že dolgo tudi propagandno sredstvo, kot prvi takšen primer je naveden nemi film o špansko-ameriški vojni iz leta 1898. V 20. stoletju je tovrstna produkcija doživela razcvet, zlasti totalitarni režimi so to filmsko zvrst razvili do popolnosti, za vzor pa sta bila ruska filma Sergeja Ejzenštejna Oklepnica Potemkin in Oktober.

Po drugi svetovni vojni je eksplicitno tendencioznost nadomestila implicitna, torej bolj sofisticirana in domišljena narativnost, čeprav je bilo v podtonih še vedno dovolj jasno razbrati osnovno sporočilo. V zadnjih desetletjih se je položaj spremenil. Če izvzamemo klasične akcijske filme, ki spadajo v okvir tako imenovane filmske industrije in imajo izključno komercialen značaj (tudi pri teh obstaja prikrit poskus indoktrinacije z nekritično glorifikacijo oseb ali dogodkov), je večina filmske produkcije, vključno s Hollywoodom, izbrala veliko bolj objektivne ali vsaj nevtralne pozicije, velikokrat so posamezni zgodovinski akterji, tudi tisti, ki so še živi, predmet kritične analize.

No, Rusi so očitno znova spremenili taktiko. To je nakazovala že odločitev ruskega ministrstva za kulturo pred štirimi leti, ko so sprejeli sklep, da bodo finančno podprli le izbrane teme, med njimi so recimo navdihujoče uspešne zgodbe, zgodbe o Krimu in Ukrajini v kontekstu tisočletne zgodovine ruske države, tematika družinskih vrednot kot temelja družbe in vojaška slava Rusije. Film Balkanska meja (Balkanska međa oziroma Balkanski rubež) očitno spada v kategorijo promoviranja ruske vojaške slave, saj prikazuje konflikt na prištinskem letališču Slatina leta 1999, ko so si stali nasproti vojaki Rusije in zveze Nato oziroma domnevni »albanski teroristi«. To je rusko-srbska koprodukcija, pri čemer je večino denarja v dovolj spodobnem, tri milijone evrov visokem proračunu seveda prispevala ruska stran, tudi režiser je Rus, Andrej Volgin. Balkanska meja je letos med najbolj gledanimi filmi v Rusiji, ogledalo naj bi si ga že več kot poldrugi milijon ljudi, popularen je tudi v Srbiji in Republiki Srbski, sicer pa so se producenti za zdaj odločili, da bodo predvajali film le še v Belorusiji, Kazahstanu, Kirgiziji in Armeniji.

Morda bi vas zanimalo tudi
Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?


Krogle frčijo na vse strani


Drugod verjetno ne samo da ne bi bilo večjega zanimanja, glede na njegov izrazito propagandistični značaj in manipulativno prirejene zgodovinske okoliščine ga noben resen distributer niti ne bi uvrstil na kinematografski spored. Oglasni slogan filma je, da so ga navdihnili resnični dogodki, vendar se tako samovoljno interpretirana različica pač ne more sklicevati na umetniško svobodo. Zaplet v Slatini je bil namreč minoren in nepomemben, zaradi prestiža so ruski vojaki, ki pri zasedbi Kosova niso hoteli delovati v koordinaciji s silami Nata, prehiteli britanski kontingent pri zasedbi prištinskega letališča. Res je bilo nekaj napetosti in polemičnih pogajanj, vendar se je vse skupaj hitro končalo, pri čemer ni bil izstreljen niti en naboj, v spor pa ni bil vpleten noben Albanec. Pravzaprav ruski vojaki v celotnem obdobju svoje prisotnosti na Kosovu – dokončno so se umaknili leta 2003 – niso bili udeleženi v oboroženem konfliktu.

V Balkanski meji krogle frčijo na vse strani, neustrašni ruski specialci s pomočjo herojskih srbskih policistov in civilistov kosijo Albance kot za stavo, seveda pa rešujejo predvsem nemočne ženske in otroke. Medtem ko so Albanci prikazani v povampirjenem slogu ultimativnih negativcev, katerih edino poslanstvo je klanje in posiljevanje, ob tem pa še trgujejo z drogo in človeškimi organi, so Rusi in Srbi poosebljen simbol plemenitosti, kljub neenakemu boju z demonskim nasprotnikom tudi v največjih preizkušnjah ohranijo viteško čast. Ob povsem črno-beli karakterizaciji likov, bizarnih zapletih in razpletih posameznih situacij ter patetičnih dialogih, ki spominjajo na najbolj prozorne propagandistične filmske izdelke iz nekih drugih časov, je Balkanska meja film, o katerih smo mislili, da so zgolj še kurioziteta v filmskih arhivih.

Igralsko ekipo sestavljajo Rusi in Srbi, Srbi interpretirajo tudi like Albancev, saj jim očitno ni uspelo prepričati nobenega albanskega igralca, da bi sodeloval pri takšni šaradi. V kratki epizodni vlogi taksista se pojavi tudi slavni režiser Emir Kusturica, ki je, očitno v promocijske namene, na plakatih in številnih spletnih portalih, ki promovirajo film, kar na prvem mestu pri naštevanju igralcev. Da se strinja s prikazanim, je potrdil tudi v enem od nedavnih intervjujev, po njegovih besedah bi bilo treba posneti še »500 takšnih filmov, ker mladi nimajo zgodovinskega spomina«. Sicer pa kritična ost ni uperjena zgolj v Albance, druga velika zamera je Natovo bombardiranje Srbije, pri čemer velikosrbska agresija od leta 1991 do 1999, ki je privedla do tega posega, ter ravnanje Srbov z Albanci na Kosovu sploh nista omenjena.


​Kot slaba šala


Film je narejen po dovolj visokih profesionalnih standardih s solidno koreografijo »bojev« in spodobnimi posebnimi učinki ter bi se lahko po tej plati brez težav kosal z akcijskimi filmi z veliko večjim proračunom. Tako kot vsi drugi – takšne filme ob tradicionalnih filmskih velesilah zdaj pospešeno producirajo tudi Kitajci, Južni Korejci, Indonezijci, Tajci in Indijci – lahko seveda tudi Rusi in Srbi snemajo nepretenciozne projekte, ki zagotavljajo uro in pol neobvezne zabave. Vendar se film, čeprav je popolna fikcija, poskuša legitimirati kot nekakšna zgodovinska kronika, nekaj dokumentarnih kadrov poskuša še utrditi takšen vtis, ob vsej zlonamerni tendencioznosti pri predstavljanju albanske strani pa avtorska ekipa vehementno razlaga, da film nosi sporočilo »miru in prijateljstva«. Cenen poskus ponarejanja zgodovine in manipuliranja s čustvi gledalcev, ki izzveni kot slaba šala.
Tudi v Srbiji je bila Balkanska meja deležna kritičnih zapisov, v Bujanovcu so film umaknili z repertoarja, češ da bi lahko njegovo predvajanje povzročilo napetosti.