Nerina Kocjančič: V slovenskem filmu se je uveljavil ženski pogled

Program Divje vrtnice združuje raznolik nabor filmov – od mednarodno nagrajevanih celovečercev do kratkih in dokumentarnih del več generacij. Kateri so bili glavni kuratorski kriteriji, po katerih ste sestavili izbor?

Hotela sem predstaviti začetek ženskega ustvarjanja igranega celovečernega filma pri nas, ki ga predstavljata Maja Weiss in Hanna Slak, v tokratni tržaški predstavitvi Hanna Slak s prvencem Slepa pega (2002), Maja Weiss pa z drugim filmom Instalacija ljubezni (2007). Sledilo je zatišje, leta 2014 pa je Sonja Prosenc posnela prvenec Drevo. Kontinuirana produkcija filmov režiserk se je začela leta 2018 in je bila mejnik z vstopom cele generacije režiserk – od Sonje Prosenc do Urše Menart, Sare Kern in Urše Djukić.

Podobno je bilo na področju dokumentarnega filma, na katerem so se prvoborki Petri Seliškar pridružile Nina Blažin, Maja Prettner in Maja Doroteja Prelog. Nekatere avtorice celovečernih filmov se predstavljajo tudi s kratkimi filmi, izjema so avtorice animiranih kratkih filmov, med katerimi izstopa Špela Čadež, ki je eno izmed najbolj uveljavljenih imen ne samo slovenskega, ampak tudi evropskega animiranega filma.

Večina trpi med štirimi stenami, midva pa sva šla trpet na platno

Več filmov v programu ima izrazito mednarodno festivalsko pot. Kako pomembno se vam zdi, da Trst deluje kot prostor njihovega srečanja ter s tem njihove umestitve v skupni slovenski kontekst?

Posamezni uspehi filmov na glavnih festivalih opozorijo na pomembnost nacionalne kinematografije, če so ti redni in odmevni. Za zdaj je slovenska kinematografija na začetku te poti. Retrospektive, kot je tržaška, so pomembne, ker posamezne uspehe ponovno utrdijo, filmi pa se v novem kontekstu lahko predstavijo in berejo na nov, drugačen način.

V programu se prepletajo igrani, dokumentarni in animirani filmi ter izrazito intimne avtorske perspektive. Ste pri izboru zaznali skupne tematske ali estetske poudarke, ki bi govorili o stanju slovenskega ženskega filmskega ustvarjanja danes?

V slovenskem filmu se je ženski pogled lahko končno uveljavil tako za kamero kot pred njo. Še do nedavnega v slovenskem filmu ni bilo žensk v glavnih vlogah. Zdaj imamo junakinje, ki se spopadajo z odraščanjem, smrtjo, svojo vlogo v družini in družbi.

Kukla: Pred seboj ne moreš zbežati

Divje vrtnice so del širšega festivalskega sklopa, posvečenega ustvarjalkam iz srednje in vzhodne Evrope. Kako se slovenske režiserke po vašem umeščajo v ta regionalni okvir in kje se kaže njihova specifičnost?

Trenutne produkcijske razmere v regiji se razlikujejo od države do države. Glede na dvig proračunskih sredstev za film, ki ga je izvedlo slovensko ministrstvo za kulturo, so perspektive slovenskega filma in z njim režiserjev in režiserk med boljšimi v regiji.

Zakaj tak poudarek na proračunu? Ker samo ta lahko omogoči razvoj dobrih idej in enakovredno zastopanost tako ženskih kot moških pogledov. Trenutno je na primer priznana režiserka Jasmila Žbanić, dobitnica berlinskega medveda [Grbavica] in evropske filmske nagrade za najboljši film [Quo vadis, Aida?], na družbenih omrežjih pozvala k množičnemu zbiranju sredstev (crowdfunding) za njen novi film, ker je v Bosni in Hercegovini javna podpora domači kinematografiji že nekaj časa blokirana.

Večina predstavljenih filmov je nastala s podporo Slovenskega filmskega centra.

Javno financiranje je ključno najprej za produkcijo filma, ki bo lahko konkuriral sodobnim standardom v mednarodnem okolju, znotraj tega pa morajo vsakokratne komisije, ki izbirajo program, nameniti posebno pozornost prepoznavanju pomembnih tem in novim pristopom.

Pri promociji in mednarodni vidnosti režiserk je najpomembnejše sodelovanje z različnimi festivali in ustanovami, ki ustvarjajo filmske programe, znotraj katerih je treba najti interes in okvir za podobne predstavitve, kot je tržaška.