Gladiator – veličasten kot stari Rim

Letos mineva natanko dvajset let, odkar je v kinodvorane prišel epski zgodovinski film, ki je prejel pet oskarjev in izstrelil med zvezde avstralskega igralca Russla Crowa.

Objavljeno
12. junij 2020 13.31
Posodobljeno
12. junij 2020 13.33
Gladiator velja za vrhunec kariere avstralskega igralca Russla Crowa. FOTO: Promocijsko gradivo
»Maščeval se bom, na tem svetu ali na onem,« je rekel gladiator Maksim (Russel Crowe) cesarju Komodu (Joaquin Phoenix), ko se je ta spustil s tribun na vroči pesek Koloseja, da bi pozdravil zmagovitega bojevnika. To so besede, s katerimi je glavni lik v Gladiatorju osvojil srca množice v amfiteatru in ki jih danes le malokateri ljubitelj filmov ne pozna. Veličasten kot stari Rim, najboljši film leta, film z najboljšimi posebnimi učinki, epsko maščevanje na filmskem platnu, brezčasna uspešnica so le nekatere od pohval, s katerimi so kritiki zasuli celovečerec v režiji Ridleyja Scotta.

Gladiator sledi pripovedi rimskega generala Maksima Decima Meridija, poveljnika legionarjev na obrobju rimskega imperija blizu Vindobone (današnjega Dunaja). Maksima prevara Komod, ambiciozni sin cesarja Marka Avrelija, in mu umori družino. Nekoč vplivni general postane gladiator in se bori samo zato, da bi nekoč maščeval svoje najdražje. Kljub nekaterim zgodovinskim nepravilnostim v filmu – rimska vojska nikoli ni uporabljala katapultov in drugega orožja za obleganje v gozdovih, leta 180, v katero je umeščeno filmsko dogajanje, pa Rimljani še niso poznali stremen za oporo nog pri jahanju – Gladiator danes velja za eno boljših upodobitev antičnega Rima.
 

Pet oskarjev


Ridleyja Scotta so pri poustvarjanju starodavne prestolnice cesarstva med drugim navdihnili arhitekturni projekti nacističnega arhitekta Alberta Speera, ki si je povojni Berlin zamislil kot megalomansko različico starega Rima, propagandni film Zmagoslavje volje nemške režiserke Leni Riefenstahl (nekateri kritiki so poudarili, da je bil Komodov triumfalni prihod v mesto domala za las enak Hitlerjevemu prihodu na kongres nacistične stranke v Nürnbergu) in slikarsko delo francoskega slikarja Jean-Léona Gérôma, ki je upodobil zmagovitega gladiatorja, kako stoji na poražencu in opazuje množico vzklikajočih gledalcev, željnih krvi in iger.

Gladiator si je leta 2001 prislužil kar pet prestižnih nagrad ameriške filmske akademije, med drugim oskarja za glavno vlogo (Crowe), za najboljši film, posebne učinke, kostumografijo in glasbo. Film velja za vrhunec kariere tedaj šestintridesetletnega Russla Crowa, ki je dotlej, z izjemo neo-noir kriminalke L. A. zaupno (1997) in drame Prebujena vest (1999), v ameriških uspešnicah povečini imel stranske vloge. Crowe, ki sprva ni hotel nastopiti v filmu, si je premislil po pogovoru s producentom Walterjem Parksom. »Prebral sem scenarij in si rekel, saj to vendar ni film. Nakar mi je Parkes odvrnil: ‘Piše se leto 180, ti si rimski general, režijo pa bo prevzel Ridley Scott.’ To je bilo dovolj, da sem se odločil govoriti z Ridleyjem,« je zvezdnik nedavno povedal za Variety. Kot je še razložil Crowe, je bil scenarij ob začetku filma dokaj nedodelan, zato sta ga z Ridleyjem večkrat dopolnilna in spreminjala.

image
Spodad med Maksimom in gladiatorjem Tigrisom Galskim. Prizor so posneli s pomočjo pravih tigrov in posebnih učinkov. FOTO: Promocijsko gradivo


Za posebne učinke v Gladiatorju je bilo odgovorno britansko podjetje The Mill, ki je ustvarilo znamenite prizore gladiatorskega boja s tigri in obudilo antični Kolosej. Zaradi smrti britanskega igralca Oliverja Reeda – v filmu je upodobil trenerja gladiatorjev Proksima, celovečerec pa so posvetili njemu – so morali znova posneti nekatere prizore s pomočjo računalniško generiranih podob, česar tedaj še ni bilo v vsesplošni uporabi. The Gladiator Effect (Učinek Gladiatorja) je izraz, s katerim je New York Times poimenoval silovit porast zanimanja za antični svet, ki ga je obudil Scottov film. Celovečerec je navdihnil novo generacijo epopej, kot so Troja (2004), Nebeško kraljestvo (2005), 300 (2006), Robin Hood (2010) in Exodus (2014), toda še zdaleč ni bil prvi film, ki se je velikopotezno lotil zgodovinskih tematik.

Za prvo klasiko tako imenovanega filmskega žanra mečev in sandalov velja italijanski nemi film Cabiria iz leta 1914 v režiji Giovannija Pastroneja. Pripoved sledi Cabirii, dekletu, ki po izbruhu Etne ob pomoči služabnikov zbeži s Sicilije, a jo ugrabijo feničanski pirati in jo odpeljejo v Kartagino, kjer jo visoki duhovnik Karthalo namerava žrtvovati božanstvu Moloku. Film se dogaja med drugo punsko vojno, v filmsko zgodovino pa se je vpisal zaradi dodelane kostumografije, revolucionarne tehnike snemanja in nepozabnih prizorov, kot je Hanibalovo prečkanje Alp. Pri pripravi scenarija je sodeloval slavni pesnik, oboževalec vojne in prerok fašizma Gabriele D'Annunzio. Cabiria je bila tudi prvi film, ki so ga predvajali v Beli hiši, ogledali so si ga nekdanji ameriški predsednik Woodrow Wilson in njegova družina na trati pred rezidenco.


Spartak in Ben Hur


»Jaz sem Spartak!« je vzklik, ki ga v Kubrickovi epski zgodovinski drami Spartak (1960) izrečejo podložniki voditelja suženjske vstaje proti mogočnemu rimskemu imperiju. Zgodba o trakijskem gladiatorju, ki se je odločil, da bo na svobodo popeljal zatirane, je bila uspešnica tako zaradi glavnega igralca (Kirk Douglas) kot tudi zaradi veličastnih prizorov spopadov med uporniki in legionarji. Film v režiji kultnega Stanleyja Kubricka je osvojil štiri oskarje in je bil vse do leta 1970 najdonosnejši film produkcijske hiše Universal. Kljub uspehu pa Kubrick ni skrival, da mu Spartak nikoli ni bil posebno pri srcu – to je bil njegov edini film, v katerem mu pogodba ni omogočala popolnega nadzora nad projektom.

Prizore bitk so posneli na orjaški ravnini v okolici Madrida, pri tem pa jim je pomagala vojska. Kar osem tisoč španskih pehotnikov je nastopilo v vlogi rimskih legionarjev, Kubrick pa je snemal z vrha posebnih stolpov, ki so jih zgradili izključno za potrebe filma, da so imeli pregled nad orjaškim številom statistov. Poleg Kirka Douglasa so kritiki pohvalili ikonični vlogi trenerja gladiatorjev Batiatusa, ki mu je vdihnil življenje Peter Ustinov, ter generala in politika Marka Licinija Krasa, ki ga je upodobil Laurence Olivier.

image
Zgodovinski spektakel Ben Hur je osvojil kar enajst oskarjev. FOTO: Promocijsko gradivo


Film, o katerem je težko razpravljati, ne da bi o njem govorili v samih presežnikih, je zagotovo Ben Hur (1959). Celovečerec, ki ga je režiral William Wyler in je nastal po romanu ameriškega pisatelja in generala Lewisa Wallacea, je leta 1960 osvojil kar enajst oskarjev, s tem pa se je uvrstil na vrh lestvice filmov z največ nagradami ameriške akademije. Rekord je dolga leta kasneje izenačil šele Cameronov Titanik (1995), nato pa še Jacksonov Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev (2003). Že snemanje Bena Hura je bilo epski podvig: več kot dvesto umetnikov je sodelovalo pri postavitvi orjaških antičnih kipov in palač v notranjosti rimskih studiev Cinecittà, za potrebe filma so pripeljali najmanj 2500 konj, 200 kamel, nastopilo je 50.000 statistov, in kot navaja New York Times, so pri snemanju porabili kar 340 kilometrov filmskega traku.

Wylerjev spektakel (leta 2016 je rusko-kazahstanski režiser Timur Bekmambetov posnel priredbo, ki pa je kritiki niso najbolje sprejeli) je bil tedaj najdražji vseh časov. Judovskega princa Bena Hura, ki ga izda rimski tribun Messala (Stephen Boyd), njegov prijatelj iz otroštva, in ga obsodi na delo veslača v rimski galeji, je upodobil zvezdnik Charlton Heston. Ameriški igralec, ki ni bil prva izbira studia MGM – vlogo so sprva ponudili Marlonu Brandu, Burtu Lancasterju in Rocku Hudsonu, vsi trije pa so jo zavrnili –, je prejel oskarja za najboljšo moško vlogo.

Film slovi tudi po pomorski bitki rimskega in makedonskega ladjevja, posneti s pomočjo maket miniaturnih galej v studiu MGM v Burbanku v Kaliforniji, in dirki z vozovi, ki še danes velja za enega boljših akcijskih prizorov vseh časov. Več kot tisoč delavcev je kar eno leto gradilo orjaški hipodrom, kjer so snemali dirko. V slavnem prizoru pa so sodelovali tudi slovenski konji. Posebna filmska ekipa se je pred začetkom snemanja namreč več tednov mudila v Sloveniji, kjer so izbirali med najbolj postavnimi lipicanci.
———
Avtor je zaposlen v Delovnici.