Gledalci hitro postanejo utrujeni, saj so zasvojeni s serijami in telenovelami
Kava z ... Asgharjem Farhadijem, predsednikom žirije SFF festivala.
Odpri galerijo
Penelope Cruz in Javier Bardem v družbi iranskega režiserja Asgharja Farhadija. FOTO: Reuters
24. Sarajevski filmski festival se je začel udarno, s tremi filmskimi velikani, Nurijem Bilgejem Ceylanom, z njegovo retrospektivo v programu Posvečeno, z oskarjevcem Pawlom Pawlikovskim, ki je s črnobelim filmom Hladna vojna odprl festival, dva dni zatem pa se je pred štiritisoč gledalci v open-airu predstavil zadnji film iranskega režiserja Asgharja Farhadija Vsi vedo.
Farhadi je filmom Ločitev (2011), ki je med drugim osvojil tujejezičnega oskarja pretresel filmski svet, drugega oskarja je lani dobil za film Trgovski potnik (2016), a na podelitev oskarjev demonstrativno ni prišel, da bi izrazil nestrinjanje s Trumpovo migracijsko politiko, ki prebivalcem nekaterih muslimanskih držav onemogoča vstop v ZDA.
Vsi vedo je odprl letošnji tekmovalni program v Cannesu, Farhadi pa je pred projekcijo filma javno pozval iranske oblasti, naj dovolijo njegovemu režiserskemu kolegu Jafarju Panahiju na projekcijo svojega filma Three Faces, ki je bil prav tako v tekmovalnem programu Cannesa. Zanimivo, tudi Panahi je, preden je postal »sovražnik iranskih oblasti«, svoj film Krog (2000) predstavljal na sarajevskem filmskem festivalu.
Če je s Trgovskim potnikom raziskal francoski jezik in francosko kulturo, je s psihološko kriminalko, križano z melodramo, Vsi vedo vstopil v kastiljščino, in se preselil na vročekrvni jug Španije. V glavnih vlogah so najverjetneje tri največje zvezde špansko govorečega področja, argentinski filmski zvezdnik Ricardo Darin in španski, z oskarjem nagrajeni igralski par, Penelope Cruz in Javier Bardem.
Laura (Penelope Cruz) z najstniško hčerko Irene (Carla Campa) in mladoletnim sinom iz Argentine pride v svojo rojstno vas na poroko svoje nečakinje, njen mož Alejandro (Ricardo Darin) v zadnjem hipu odpove prihod zaradi poslovnih obveznosti. V slikoviti vasici, ki jo obdajajo vinogradi, smo priča burnim in radostnim snidenjim, ko se Laura pozdravlja s svojo sestro, njenim možem, z očetom in ostalimi sorodnik, tudi z družinskim prijateljem, vinogradnikom Pacom (Javier Bardem), in ni treba veliko, da gledalec med njima zazna posebno kemijo.
Med izjemno posnetim prizorom zabave po poročni ceremoniji in rajajočih svatov, ki spominja na prizore svatbe iz Coppolovega Botra, Ireni postane slabo, Laura jo odpelje v posteljo, čez nekaj ur, ko Laura želi preveriti njeno počutje, je soba zaklenjena, hči je izginila. Na telefonu jo čaka sporočilo domnevnih ugrabiteljev. »Če želite hčerko živo, ne kličite policije«. Ta tragični dogodek na novo osvetli odnose med družinskimi člani, in potegne na plano nove dimenzije njihovih značajev, začnejo se razkrivati temačne družinske skrivnosti. Mnogi kritiki pravijo, da gre za njegov najkompleksnejši projekt do zdaj, Guardian hvali njegovo vsemogočno silo pripovedovanja zgodb, vrhunskost režije in igralskih stvaritev.
Vsi vedo je, tako kot piše tudi Variety, bolj kot klasični triler, nekakšna filmska sestavljanka, v kateri vsak gledalec išče manjkajoče delčke zgodbe in jih interpretira po svoje.
Na pogovoru z naslovom Kava z ... naslednje jutro na festivalskem trgu, ki ga je povezoval Mike Goodridge, urednik Screen Internationala, in kreativni direktor filmskega festivala v Maca, je Farhadi s pomočjo prevajalca v arabščini natančno in pronicljivo poskušal odgovoriti, zakaj se je po projektu v francoščini odločil prav za Španijo. Povedal je, da je ponudba za film prišla prav v času, ko je z družino potoval po Španiji, in da je že dolgo razmišljal o tem, da bi na jugu Španije posneč zgodbo. Tudi zato, ker je v številnih potovanjih po Španiji prepoznal, kako kulturološko je Španija blizu njihovi kulturi.
Fasciniralo ga je ravnovesje med tradicionalnim in modernim načinom življenja, sploh jug Španije z bogato zgodovino, ki je stoletja povezan z našo kulturo. Seveda je v političnem smislu to moderna demokratična država s svobodo govora, česar za Iran ne morem reči, je pomenljivo dejal. Zgodba se je naselila vanj že dolgo let nazaj, že pred petnajstimi leti ko je z družino potoval po Španiji. Tam so naleteli na plakate, polepljene po mestu, na katerih je bila fotografija pogrešane deklice. »To je mojo hčerko tako pretreslo, da je nenehno spraševala, kako je deklica lahko izginila, kdo jo je ugrabil ... Takrat sem začel razmišljati o tem, kaj pomeni, če na tak način izgubiš otroka, kakšne posledice in spremembe to sproži v vseh članih družine.«
Vsakič, ko želi povedati zgodbo, potrebuje določen tragičen dogodek, je dejal. »Pomislite, če se v dvigalu, ki se zatakne med nadstropji, znajde skupina ljudi, jih bomo spoznali veliko globlje in intimneje, kot če se vse dogaja gladko in predvidljivo.«
Ob tem je poudaril, da je v sicer družinsko dramo želel vplesti tudi razredi boj in razredne razlike, »ki so prisotne v vseh državah, čeprav ga ponekod poskušajo prikriti, toda to ne pomeni, da ne obstaja. V Španiji ni nič drugače, in tudi to sem hotel ujeti v svojem filmu.«
Govoril je tudi o razlogu, zakaj se je odločil za tako zveneča imena španske in latinskoameriške kinematografije. Ni jih izbral zaradi zvezdniškega statusa, ampak zaradi njihove izjemne igralske ekspresivnosti.
»Vsi trije so si še enkrat natančno pogledali moje filme, da bi odkrili, kakšen način igre mi je všeč. In to je, kot je povedal, način igre, ki se želi približati življenju samemu, a ne v naturalistični maniri, ampak želi ostajati na tanki meji med resničnostjo in fikcijo.
Igralcem nikoli ne pove, kaj je tema filma, pojasni jim samo odnose med njimi, vsakemu posebej da ključ za igro, je dejal. Tako je argentinskemu igralcu Ricardu Darinu, ki se znajde v precepu, ali poklicati policijo in s tem ogroziti življenje hčerke, ali pristati na to, da sprejme denar od nekdanjega ženinega ljubimca – dejal, naj za ta lik uporabi »ključ Shakespearovega Hamleta«.
Za Penelope Cruz se je sicer bal, da bo zaradi tragičnosti vloge matere, ki izgubi hčerko, zdrsnila v stereotip ranjene, strte matere. A ga je, kot je povedal, presenetila in ganila z izrazi bolečine, ki so bili zelo nesterotipni, kot na primer »njen krik nemoči in bolečine, ki je spominjal na zavijanje volkulje.«
Natančno je pojasnil tudi nekatere postopke, tipične za njegov način pripovedovanja zgodbe.
»Eden od problemov, s katerim se sooča sodobna kinematografija je, da in neosredotočeni, in mislim, da je to zato, ker so gledalci vse bolj zasvojeni s teve serijami in telenovelami, ki sicer s čustvenimi preobrati držijo gledalca v nenehni napetosti, a mu hkrati ne dajo priložnosti za razmišljanje. Vse je hitra konzumacija, kot bi se vozil po vlakcu smrti, ljudje kričijo in so vznemirjeni in polni adrenalina, a na koncu se počutijo prazni in izžeti.
Zato smo avtorji zelo pazljivi in subtilni, da zadržimo pozornost gledalca, a ne na agresiven način. Zato so moji uvodi v film vedno dolgi, ker že v uvodnih prizorih in sekvencah recimo prizora poroke gledalcu dam določene znake, ki jh na koncu filma lahko poveže v sestavljanko.
Tako v enem od prizorov v cerkvenem zvoniku vidimo uro in golobico ki poskuša sprhutati stekla ven v prostost. Režiser nam je razložil, da je to alegorija religije in vdanosti v usodo, ki se pojavi v filmu, pa tudi alegorija časa in tega, da – ne glede na vse – večno ostajamo njegovi ujetniki.
Farhadi je filmom Ločitev (2011), ki je med drugim osvojil tujejezičnega oskarja pretresel filmski svet, drugega oskarja je lani dobil za film Trgovski potnik (2016), a na podelitev oskarjev demonstrativno ni prišel, da bi izrazil nestrinjanje s Trumpovo migracijsko politiko, ki prebivalcem nekaterih muslimanskih držav onemogoča vstop v ZDA.
Vsi vedo je odprl letošnji tekmovalni program v Cannesu, Farhadi pa je pred projekcijo filma javno pozval iranske oblasti, naj dovolijo njegovemu režiserskemu kolegu Jafarju Panahiju na projekcijo svojega filma Three Faces, ki je bil prav tako v tekmovalnem programu Cannesa. Zanimivo, tudi Panahi je, preden je postal »sovražnik iranskih oblasti«, svoj film Krog (2000) predstavljal na sarajevskem filmskem festivalu.
Asghar Farhadi z direktorjem Sarajevskega filmskega festivala Mirsadom Purivatro. FOTO: SFF
Gledalec išče manjkajoče delčke zgodbe
Če je s Trgovskim potnikom raziskal francoski jezik in francosko kulturo, je s psihološko kriminalko, križano z melodramo, Vsi vedo vstopil v kastiljščino, in se preselil na vročekrvni jug Španije. V glavnih vlogah so najverjetneje tri največje zvezde špansko govorečega področja, argentinski filmski zvezdnik Ricardo Darin in španski, z oskarjem nagrajeni igralski par, Penelope Cruz in Javier Bardem.
Laura (Penelope Cruz) z najstniško hčerko Irene (Carla Campa) in mladoletnim sinom iz Argentine pride v svojo rojstno vas na poroko svoje nečakinje, njen mož Alejandro (Ricardo Darin) v zadnjem hipu odpove prihod zaradi poslovnih obveznosti. V slikoviti vasici, ki jo obdajajo vinogradi, smo priča burnim in radostnim snidenjim, ko se Laura pozdravlja s svojo sestro, njenim možem, z očetom in ostalimi sorodnik, tudi z družinskim prijateljem, vinogradnikom Pacom (Javier Bardem), in ni treba veliko, da gledalec med njima zazna posebno kemijo.
Med izjemno posnetim prizorom zabave po poročni ceremoniji in rajajočih svatov, ki spominja na prizore svatbe iz Coppolovega Botra, Ireni postane slabo, Laura jo odpelje v posteljo, čez nekaj ur, ko Laura želi preveriti njeno počutje, je soba zaklenjena, hči je izginila. Na telefonu jo čaka sporočilo domnevnih ugrabiteljev. »Če želite hčerko živo, ne kličite policije«. Ta tragični dogodek na novo osvetli odnose med družinskimi člani, in potegne na plano nove dimenzije njihovih značajev, začnejo se razkrivati temačne družinske skrivnosti. Mnogi kritiki pravijo, da gre za njegov najkompleksnejši projekt do zdaj, Guardian hvali njegovo vsemogočno silo pripovedovanja zgodb, vrhunskost režije in igralskih stvaritev.
Vsi vedo je, tako kot piše tudi Variety, bolj kot klasični triler, nekakšna filmska sestavljanka, v kateri vsak gledalec išče manjkajoče delčke zgodbe in jih interpretira po svoje.
Iranski režiser je sodeloval na pogovoru z naslovom Kava z ... naslednje jutro na festivalskem trgu. FOTO: SFF
Potrebuje določen tragičen dogodek
Na pogovoru z naslovom Kava z ... naslednje jutro na festivalskem trgu, ki ga je povezoval Mike Goodridge, urednik Screen Internationala, in kreativni direktor filmskega festivala v Maca, je Farhadi s pomočjo prevajalca v arabščini natančno in pronicljivo poskušal odgovoriti, zakaj se je po projektu v francoščini odločil prav za Španijo. Povedal je, da je ponudba za film prišla prav v času, ko je z družino potoval po Španiji, in da je že dolgo razmišljal o tem, da bi na jugu Španije posneč zgodbo. Tudi zato, ker je v številnih potovanjih po Španiji prepoznal, kako kulturološko je Španija blizu njihovi kulturi.
Fasciniralo ga je ravnovesje med tradicionalnim in modernim načinom življenja, sploh jug Španije z bogato zgodovino, ki je stoletja povezan z našo kulturo. Seveda je v političnem smislu to moderna demokratična država s svobodo govora, česar za Iran ne morem reči, je pomenljivo dejal. Zgodba se je naselila vanj že dolgo let nazaj, že pred petnajstimi leti ko je z družino potoval po Španiji. Tam so naleteli na plakate, polepljene po mestu, na katerih je bila fotografija pogrešane deklice. »To je mojo hčerko tako pretreslo, da je nenehno spraševala, kako je deklica lahko izginila, kdo jo je ugrabil ... Takrat sem začel razmišljati o tem, kaj pomeni, če na tak način izgubiš otroka, kakšne posledice in spremembe to sproži v vseh članih družine.«
Vsakič, ko želi povedati zgodbo, potrebuje določen tragičen dogodek, je dejal. »Pomislite, če se v dvigalu, ki se zatakne med nadstropji, znajde skupina ljudi, jih bomo spoznali veliko globlje in intimneje, kot če se vse dogaja gladko in predvidljivo.«
Zbrana družba je pozorno sledila njegovim besedam. FOTO: SFF
Ob tem je poudaril, da je v sicer družinsko dramo želel vplesti tudi razredi boj in razredne razlike, »ki so prisotne v vseh državah, čeprav ga ponekod poskušajo prikriti, toda to ne pomeni, da ne obstaja. V Španiji ni nič drugače, in tudi to sem hotel ujeti v svojem filmu.«
Govoril je tudi o razlogu, zakaj se je odločil za tako zveneča imena španske in latinskoameriške kinematografije. Ni jih izbral zaradi zvezdniškega statusa, ampak zaradi njihove izjemne igralske ekspresivnosti.
»Vsi trije so si še enkrat natančno pogledali moje filme, da bi odkrili, kakšen način igre mi je všeč. In to je, kot je povedal, način igre, ki se želi približati življenju samemu, a ne v naturalistični maniri, ampak želi ostajati na tanki meji med resničnostjo in fikcijo.
Uvodi v film vedno dolgi
Igralcem nikoli ne pove, kaj je tema filma, pojasni jim samo odnose med njimi, vsakemu posebej da ključ za igro, je dejal. Tako je argentinskemu igralcu Ricardu Darinu, ki se znajde v precepu, ali poklicati policijo in s tem ogroziti življenje hčerke, ali pristati na to, da sprejme denar od nekdanjega ženinega ljubimca – dejal, naj za ta lik uporabi »ključ Shakespearovega Hamleta«.
Za Penelope Cruz se je sicer bal, da bo zaradi tragičnosti vloge matere, ki izgubi hčerko, zdrsnila v stereotip ranjene, strte matere. A ga je, kot je povedal, presenetila in ganila z izrazi bolečine, ki so bili zelo nesterotipni, kot na primer »njen krik nemoči in bolečine, ki je spominjal na zavijanje volkulje.«
Natančno je pojasnil tudi nekatere postopke, tipične za njegov način pripovedovanja zgodbe.
Asghar Farhadi na rdeči preprogi Sarajevskega filmskega festivala. FOTO: SFF
»Eden od problemov, s katerim se sooča sodobna kinematografija je, da in neosredotočeni, in mislim, da je to zato, ker so gledalci vse bolj zasvojeni s teve serijami in telenovelami, ki sicer s čustvenimi preobrati držijo gledalca v nenehni napetosti, a mu hkrati ne dajo priložnosti za razmišljanje. Vse je hitra konzumacija, kot bi se vozil po vlakcu smrti, ljudje kričijo in so vznemirjeni in polni adrenalina, a na koncu se počutijo prazni in izžeti.
Zato smo avtorji zelo pazljivi in subtilni, da zadržimo pozornost gledalca, a ne na agresiven način. Zato so moji uvodi v film vedno dolgi, ker že v uvodnih prizorih in sekvencah recimo prizora poroke gledalcu dam določene znake, ki jh na koncu filma lahko poveže v sestavljanko.
Tako v enem od prizorov v cerkvenem zvoniku vidimo uro in golobico ki poskuša sprhutati stekla ven v prostost. Režiser nam je razložil, da je to alegorija religije in vdanosti v usodo, ki se pojavi v filmu, pa tudi alegorija časa in tega, da – ne glede na vse – večno ostajamo njegovi ujetniki.
