Groteskno, brutalno, proti pravilom – germanovsko

Je pet ali šest filmov v življenju dovolj, da režiserja postaviš na piedestal velikega cineastičnega klasika? V primeru Alekseja Germana, ki se mu Liffe letos klanja s sekcijo Posvečeno, v kateri bodo na ogled štiri mojstrovine, brez dvoma.

S svojimi močnimi, hipnotičnimi filmi si je perfekcionist, ki je sebe označeval za nerealiziranca, neuspešneža in nesrečneža, zagotovil eno najodličnejših mest ne le v risu zgodovine ruskega filma, ampak v svetovni kinematografiji nasploh. Na festivalu bodo na ogled štirje njegovi filmi, Preizkušnja na poti, Dvajset dni brez vojne, Moj prijatelj Ivan Lapšin in Hrustaljov, moj avto!.

Manjkala bosta le Sedmi sopotnik, njegov prvenec, ki ga je podpisal skupaj z Grigorijem Aronovom in o katerem je pred leti v intervjuju dejal, da je bil katastrofa, ker sta ga delala popolnoma različna režiserja, vsak s svojega stališča, ter njegova filmska oporoka, film Težko je biti Bog, ki je nastajal zadnjih petnajst let njegovega življenja, epopeja, posneta po motivih znanstvenofantastičnega romana bratov Arkadija in Borisa Strugackega. V ruske kinematografe je prišel lanskega aprila, štirideset dni po režiserjevi smrti.

O morali in nemoralnosti

Aleksej Jurjevič German (1938–2013), sin sovjetskega pisatelja, dramatika in vojnega dopisnika Jurija Germana, se je rodil v Leningradu, in si je predstavljal, da bo postal zdravnik, potem pa je naneslo, da je življenje posvetil filmu. O svojem filmskem opusu je razlagal, da je »antipotochnye«, proti toku, in da spodkopava vsakršno gotovost in prikladno resnico.

Za svoj žanrski izum je razglasil »film spominjanja«, ki zabrisuje meje med sanjami in resničnostjo, pomenom in nepomenom, med simbolnim in naključnim ter gledalca nagovarja k dialogu z režiserjem, pri čemer ta ve vse, gledalec pa je prepuščen vizualnemu kaosu, ne-zgodbi, filmski pripovedi, ki vzbuja nelagodje z groteskno razpršenostjo in nejasnostjo, saj ni mogoče vedeti, katera drastična podrobnost utegne biti pomembna. Pogled kamere bega po slabo razsvetljenih prostorih in vsrkava komične ali brutalne prizore likov, o katerih največkrat ni jasno, kaj sploh počnejo in kakšna je njihova vloga v pripovedi.

Za svoj res samostojni prvenec Preizkušnja na poti je kot predlogo uporabil očetovo zgodbo Operacija Srečno novo leto. O filmu, v katerega postavi narednika iz Rdeče armade, ki dezertira v nemško vojsko, ko pa se spet pridruži Sovjetom, mora patriotizem nenehno dokazovati z nevarnimi vojaškimi akcijami, je German v nekem pogovoru povedal: »Prepovedali so predvajanje. Zakaj? Ker je film govoril o Stalinovih metodah ravnanja z ljudmi, o njegovem načinu komuniciranja.

Film je govoril o morali. In o nemoralnosti. Eden od očitkov filmu je bil, da kaže 'norost'. Kaj to pomeni? Pokazali smo natančno tisto, kar je obstajalo. In ker sem pokazal nekaj, kar ni bilo običajno, so mi pritaknili nalepko 'naturalista' oziroma 'hipernaturalista'. Kakšne vrste hipernaturalizem pa je bil to? Nič drugega kot poskus spregovoriti resnico o vojni.«

Tarantino kot waltdisneyjevska produkcija

Tudi film iz srede osemdesetih let Moj prijatelj Ivan Lapšin je German posnel po motivih očetovega romana. Film, izvemo iz letošnjega kataloga Liffa, je portret življenja v podeželskem sovjetskem mestecu leta 1935, ko se je Stalinov kult zažrl v vsakdanjik običajnih ljudi. Filmski kritiki so konec osemdesetih v anketi Germanovo zgodbo o policijskem inšpektorju, ki stopi na sled tolpi gangsterjev, v zgodbi pa režiser mojstrsko sooči kolektivistični idealizem in strahovladje na vrhuncu Stalinove moči, razglasili za najboljši ruski film vseh časov.

Edini Germanov film, ki ni imel težav s cenzuro, je Hrustaljov, moj avto! iz leta 1998, provokativno delo o letu 1953, ko velikemu Stalinu tečejo zadnje ure življenja: zdravnika Klenskija policija ulovi in pošlje v gulag, češ da sodi med tiste judovske zdravnike, ki so domnevno načrtno zastrupljali sovjetske voditelje, a se junak nepričakovano vrne in je celo priča zadnjim Stalinovim trenutkom.

Med predvajanjem na festivalu v Cannesu so kritiki množično odhajali iz dvorane, predsednik žirije Martin Scorsese pa je povedal, da si je Germanov film vsekakor zaslužil zlato palmo, a kolegov sožirantov ni zmogel prepričati, ker tudi sam ni povsem razumel režiserjeve neskončne tirade maničnih satiričnih prizorov.

Na lanskem rimskem filmskem festivalu je bil prvič zunaj Rusije prikazan Germanov film Težko je biti Bog in režiserjev prijatelj Umberto Eco je takrat, po ogledu, zapisal: »Morda je biti Bog težko, a težko je biti tudi gledalec tega gigantskega dela. Lahko ste prepričani, da se vam bodo po ogledu Germanovih filmov Tarantinovi zdeli kakor waltdisneyjevska produkcija.«