Hudič menja dušo 
za virtuoznost

Film je posnet na slikovitih legah severne Kolumbije in je zgodba o njegovem zadnjem potovanju, saj namerava harmoniko vrniti svojemu učitelju. Film je prejel nekaj festivalskih nagrad, med drugimi lani v Can­nesu (nagrada mesta Rim). Občinstvo ljubljanskega Liffa je ta film, ki se je zavrtel na začetku festivala, nagradilo z oceno 4,42 in ga s tem uvrstilo na doslej tretje mesto, za filmoma Novo življenje in Stella. Ignacio je vse življenje potoval po vaseh severne Kolumbije in s seboj nosil glasbo na harmoniki z rogovi, legendarnem glasbilu, ki naj bi bilo prekleto, saj naj bi nekoč pripadalo hudiču. Ko se postara, se z ženo ustali v manjšem kraju in pusti svoje nomadsko življenje za sabo. Po ženini smrti pa se na oslu poda na sever, da bi harmoniko vrnil človeku, ki mu jo je dal – svojemu učitelju. Na poti se mu pridruži najstnik Fermin, ki bi rad postal potujoči glasbenik kot Ignacio. Utrujen od samote Ignacio sprejme sopotnika. Skupaj raziskujeta pestrost kulture in preživita vsakovrstne pustolovščine. Na trenutke njuno potovanje spominja na potepanje legendarnega Don Kihota in Sanča Panse, predvsem zaradi njunega odnosa, v katerem ni povsem jasno, kdo koga kaj uči.

Na tem potovanju se vračata k bistvu glasbe, ki je vedno bila ljudska kulturna prvina. Tako se v različnih krajih lotevata glasbenih spopadov, ki so jih zadnja leta spet populari zirali raperji. Organizirajo namreč freestyle battle oziroma glasbene spopade v prostem besedičenju, v katerih so se glasbeniki spopadali ne le s toni, z akordi in ritmi, temveč tudi v umetnosti klepanja stihov in situ kar na kraju dogajanja. Film prikaže pomen glasbe v družbi, preden je ta postala množično dosegljivo blago, ko je še delovala magija, predvsem pa je bila glasba vedno igrana v živo ter se je prenašala neposredno iz roda v rod.

Kot pravi režiser Ciro Guerra, je to zgodba o potovanju »k začetku, k duhu. K naši duši. K edini stvari, ki je naše bele, staroselske in črne korenine spojila v nekaj edinstvenega. Edinstvenega kot glasba, ki se je rodila. Stoletja smo se spraševali: Kaj nas razdvaja? Zdaj je čas, da se vprašamo, kaj nas združuje. Skupaj z Ignaciem in Ferminom, popotnikoma v iskanju nečesa, kar potrebujeta in česar ne razumeta«.