Igra je najbolj resna stvar na svetu

Ob izidu knjige Leva Krefta, posvečene filozofiji športa: kako je z razmerjem med športom in umetnostjo, med športnim in drugimi scenariji?
Objavljeno
02. marec 2012 20.10
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Ko je v finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 2006 Zinedine Zidane fizično obračunal z Marcom Matterazzijem, se je svet razklal na dvoje: na tiste, ki so pritrjevali tej gesti, in tiste, ki so se nad njo zgražali. Kako z vidika filozofije športa, ki ji je v najširšem smislu posvečena knjiga Levi horog Leva Krefta, razumeti to dejanje?

To spoznanje in vprašanje je moderator Boštjan Narat prihranil za konec pogovora o novoizšli knjigi založbe Sophia, na katerem so poleg njega in avtorja knjige sodelovali še režiser Vlado Škafar in prvi doktorand filozofije športa Milan Hosta. Pogovor se je odvijal v dvorani Slovenske kinoteke, med projekcijama filmov Zidane - portret 21. stoletja in Peterka: leto odločitve Vlada Škafarja.

Omenjeni fizični obračun na nogometnem igrišču, ki je konec kariere enega najboljših nogometašev Zidana okronal z rdečim kartonom, odpira več vprašanj in obenem nakazuje, kako se lahko srečujeta filozofija in šport. Zadeva vprašanje etike športa, denimo kršenja pravil, pa tudi status tekme oziroma igre v razmerju do posameznika v njej. V športu je kršenje pravil lahko zelo dvoumno. Narat je poudaril, da je določena mera kršitev pravil v športu dovoljena - v košarki, denimo, se osebne napake seštevajo do številke, kjer je zanje predvidena sankcija. Toda zdi se, da spopada med Zidanom in Matterazzijem na omenjeni tekmi ni mogoče zvesti na športno tekmo, njena pravila ali njihove kršitve. »Zidane je ravnal prav,« je prepričan Lev Kreft. Če tega ne bi naredil, bi izgubil več kot zgolj tekmo. Odreagiral je na nekaj, česar sodniki morda niso videli, kar niso mogli sankcionirati, ali zato, ker za določena dejanja (na primer za Matterazzijevo verbalno žaljenje in provociranje Zidana) niso predvidene sankcije. V takšnih situacijah športnik lahko vzame pravico v svoje roke, pravi Kreft. Taktika italijanske reprezentance in vloge Matterazzija je bila jasna. Ko je slednje prešlo meje, Zidane ni mogel nadaljevati, kot da se ni nič zgodilo; tako bi izgubil samospoštovanje in spoštovanje nasprotnika - v tem primeru se tako ali tako ne da zmagati. Ali, tudi če bi dobil tekmo, bi že vnaprej izgubil.

Še o pravilih

Johan Huizinga je v knjigi Homo Ludens goljufijo v okviru otroške igre opredelil na specifičen način: ne kot kršenje pravil - slednje namreč implicira, da priznavamo horizont igre -, ampak je problem v tistem, ki horizont igre poruši, denimo mama, ko otroke, ki se igrajo, kliče na kosilo. V športu k dimenziji goljufije sodi tudi doping. 
Z uporabo prepovedanih substanc si športnik pomaga do zmage, po drugi strani pa je v imenu gonje proti dopingu pod popolnim nadzorom. Kreft v tem vidi problem. Doping namreč implicira več stvari, zvezan je s farmacevtsko industrijo, vzpostavlja neenake pogoje za športnike, ker nimajo enakega dostopa do teh substanc. Zato nekateri teoretiki zagovarjajo legalizacijo dopinga; s tem bi namreč zagotovili večjo enakost med športniki. Številni teoretiki to utemeljujejo tudi s tezo, da so športniki odrasli ljudje in jim mora biti dopuščeno tvegati življenje za zmago, če se za to pač odločijo.

Odprava greha

Glavni problem pri preganjanju dopinga je po Kreftu v tem, da deluje na osnovi moraliziranja in ne preprostega sankcioniranja kršitve pravil. Moraliziranje nima zveze s pravno normo, ampak je njegov cilj odprava greha. Ta ničelna toleranca do dopinga slednjega umešča v kategorijo vojne proti dopingu, slednje pa v naslednjem koraku pomeni vdor totalitarizma, je prepričan Kreft. Zdaj namreč lahko inšpektorji in kontrolorji športnika nenapovedano testirajo kadar koli. Gre za popoln nadzor. Slednje ima daljnosežnejše posledice; moraliziranje se prenaša v vse pore družbenega življenja, z njim pa tudi totalitarni nadzor, dodaja Kreft.

Filozofija v športu

Pravila in njegove kršitve nakazujejo, kako lahko filozofija misli šport. Pri tem je pomembna raba pojmov; šport v najširšem smislu opredeljujemo s pojmoma igre in tekme (angleška distinkcija na play in game). Eden glavnih uvidov filozofov, ki so se ukvarjali z igro, denimo Hans-Georga Gadamerja, je, da je igra najbolj resna stvar na svetu. V tem kontekstu lahko vidimo tudi šport in razmišljamo o njem in njegovih implikacijah.
Določen premislek zahteva tudi delitev na rekreativni in vrhunski šport. Ob tej izstopi, da v športu lahko govorimo o različnih tipih etike. Rekreativni šport denimo temelji na antičnogrški etiki prave mere, medtem ko vrhunski šport predvideva, da daš vse od sebe in še več - gre za etiko maksimuma, je strnil Milan Hosta.

Šport za film

S teorijo igre se šport lahko misli tudi v bližini umetnosti. Pri tem Kreft, denimo, opozarja, da so mnogi filozofi športa slednjega poskusili motriti v estetskih terminih, kot lepega, da bi s tem upravičili obstoj discipline filozofije športa.

Kako je torej z razmerjem med športom in umetnostjo, med športnim in drugimi scenariji? Zdi se, da je šport še najbližje filmu, in sicer z zgodbami junakov, uspehov, velikih zmag in porazov, je povzel Narat. Vlado Škafar je dodal, da je popularnost športa zvezana s televizijo in z našo navado, da se ga spremlja prek avdiovizualnih medijev.

Po Walterju Benjaminu šport in film družita želja množice, da bi stvari videli od blizu, in želja po neskončni ponovljivosti, je dejal Kreft. V kontekstu umetnosti in športa je opozoril, da šport ali tekmo lahko motrimo tudi v kontekstu brechtovskega teatra. Na začetku obstajata dva scenarija dveh ekip in ta je finaliziran k zmagi ali k »biti najboljši«. Obenem je - paradoksalno - imperativ v športu tudi pozabiti na cilj in v njem uživati. Športnik se tako po brechtovsko potuji v svoji vlogi, medtem ko gledalci, namesto da bi uživali, norijo in se predajajo zato, da bi njihovi ljubljenci zmagali.