Igram, sem

Miroslav Mandić pristopa k materiji dokumentarno. Ne komentira, ampak opazuje, vmes pa podstavi številne detajle.

Objavljeno
22. januar 2019 13.32
Posodobljeno
22. januar 2019 13.32
Hrvaška igralca Lana Barić in Goran Bogdan v »zagrebškem« delu triptiha Igram, sem. FOTO: arhiv Kinodvora
Kaj se dogaja v glavi igralca, medtem ko prestopa iz svojega življenja v življenje vloge, ki jo igra, in iz tega spet nazaj? Je po tem, ko se je prelevil v nekoga drugega, še isti, kot je bil pred tem? Je postal nekdo drug? Kako se sploh spopasti z vlogo lika, ki je nekaj povsem drugega od tebe, biti pri tem prepričljiv in na koncu ostati cel?



S temi delikatnimi vprašanji psihološkega procesa igre, pa tudi s posledicami, ki jih lahko pušča na igralcu in njegovi okolici, se ukvarja vrsta filmov, ki jim pragmatično rečemo igralski film. Mandićev triptih Igram, sem k temu žanru dodaja intimen, pretanjeno luciden pa tudi humoren poklon, ki mu uspe življenje in film spraviti v takšno simbiozo, da nihče od njiju ne ostane cel.

Igram, sem
Scenarij in režija: Miroslav Mandić
Slovenija, BiH, 2018
105 min.
*****


Sarajevčanka Lina (Luna Zimić Mijović) je frivolna in rosno mlada bosanska igralka – se razume, da tako v resnici kot v filmu –, ki je prepričana, da bo lahko verodostojno odigrala vlogo tatice samo tako, da bo dejansko postala tatica, čeprav bo to »dejanskost« samo igrala. Najprej izmakne knjigo, impulzivno nadaljuje s krajo avtomobila in konča z ropom banke, vse skupaj pa upravičuje z višjim ciljem – umetnostjo. Če je kraja knjige še nedolžna in kraja avtomobila hipna objestnost, končata se brez resnih posledic, je rop banke usodnejša zadeva – a ne zanjo, ki je »le« igrala, da igra, v resnici pa jo je poganjal predvsem mladostniško predrzen hormonski­ adrenalin, temveč za njenega fanta, ki je v tej »igri v igri« nekakšen (ne)prostovoljni statist, v resničnem življenju pa pristane v čisto pravem zaporu.



Način Lininega vživljanja v lik tatice, še preden mora ta lik sploh odigrati, je infantilen in predimenzioniran, v edini zagovor ji je, da izhaja iz njene mladostne nezrelosti. A kaj potem reči o ljubljanskem igralcu Niku (Gregor Zorc), ki mu nova filmska vloga, lik brezdomca, povzroči krizo srednjih let, v kateri se mu vse preteklo življenje zazdi lažno in banalno? In potem se tako zelo vživi v svet brezdomcev (idealizira ga kot absolutno svobodo), da »prešprica« premiero v teatru, na kateri bi moral odigrati vlogo duha Hamletovega očeta (enega izmed najstrašljivejših in fantomskih likov svetovne dramatike!), filmske vloge brezdomca pa sploh noče več odigrati. Njegova transformacija, ki je seveda iluzija, je tako močna, da je uroku kos šele dogodek, v katerem je ogrožena njegova žena (Mojca Funkl).

image
Hrvaška igralca Lana Barić in Goran Bogdan v »zagrebškem« delu triptiha Igram, sem. FOTO: arhiv Kinodvora


Najradikalnejši v tematizaciji rušilnega prepleta resničnega življenja in filmskega lika je tretji, »zagrebški« del triptiha. Odpre ga snemanje zadnjega prizora žajfnice, v kateri si zakonolomca, preden se vrneta vsak v svoje družinsko okolje, izpovedujeta ljubezen. A s koncem snemanja se za Luko (Goran Bogdan) njuna zgodba zlije z resničnostjo. Prepričan je, da ga njegova soigralka ne ljubi le pred kamero, ampak tudi za njo, in da sta njuni vlogi v žajfnici logično nadaljevanje njunega odnosa v realnosti. A njegova igralska partnerka (Lana Barić) mu v resničnem življenju ne vrača čustev. Rečeno natančneje: zdi se, da se z njimi dvoumno, tudi patološko poigrava. Ne kot igralka v filmu, ampak kot igralka v intimnem življenju, ki je vse kaj drugega kot tisto, kar kaže njegova vidna površina. Za Luko ima to lahko samo pogubne posledice.

Mandić pristopa k materiji dokumentarno. Ne komentira, ampak opazuje, vmes pa podstavi številne detajle, ki puščajo stvari ves čas dvoumno odprte ter od gledalca izvabijo poseben angažma. S črno-belo fotografijo bržkone podčrtuje izmuzljivost bipolarnosti igralčevega življenja, po drugi pa morda njegovo »mnogo­osebnost«, ki se lahko prebere tudi kot fenomenologija igralčeve »neosebnosti« v smislu, da igralec, ko igra, nikoli ni to, kar mislimo, da je. Če film konstituira svetloba-podoba-zgodba, o kateri kot gledalci vemo, da je »le« slepilo, da ni resnična, a smo se ji kljub temu pripravljeni pustiti zapeljati in ji verjeti, je Igram, sem film, ki to slepilo domiselno in konsistentno presprašuje z vprašanjem, ki se dotika temelja igralskega poklica: Igram, torej sem, ali sem, torej igram?