Ime mi je Li: Ko priseljenci niso le sence, ampak ljudje v barvah

Ljubljenec beneškega festivala je zdaj na ogled tudi v Kinodvoru.
Objavljeno
20. september 2012 22.39
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Film, ki je na festivalu v Benetkah dobil tri nagrade ter občinstvo dvignil na noge, da je z več kot petminutnimi stoječimi ovacijami filmsko ekipo spravilo­ do solz, si odslej lahko ogledamo na rednem sporedu Kinodvora. Režiser Andrea Segre je svoj celovečerni prvenec pospremil tudi na ljubljansko premiero, kateri je sledil pogovor z gledalci.

Za prijaznimi besedami in meglicami, ki prinašajo pričakovanje novega dne, se skrivajo žalostne zgodbe prebivalcev obmorskega mesteca. Li je kitajska priseljenka, ki se v iskanju boljšega življenja znajde v Italiji. Ko se v tekstilni tovarni v Rimu izkaže kot pridna delavka, jo delodajalec premesti v obmorsko mestece Chioggio. Tam mora ostati, dokler ne odplača dolga. Koliko in komu je dolžna, še sama ne ve. Bržkone je njen dolg povezan z odhodom iz rodne Kitajske, kjer je ostal njen sin. Če bo pridno delala, se ji bo lahko pridružil, ji govori rojak, njen novi izkoriščevalski delodajalec. V ribiški oštariji, kjer Li (Zhao Tao) zdaj služi kot natakarica, spozna lokalnega ribiča, gostilniškega poeta Bepija (Rade Šerbedžija),­ ki za njenim vljudnostnim nasmehom, saj je tudi sam tujec, priseljenec iz Jugoslavije, začuti skrivnostno bolečino in osamljenost. Z vzajemno nežno naklonjenostjo jima življenje postane znosnejše, za okolico pa je njun odnos preveč ­ekscentričen.

Kruta resničnost v pravljičnih prizorih

Prvi celovečerec italijanskega režiserja Andree Segreja, ki je bil, kot je povedal, v »prejšnjem življenju« sociolog, v izčiščenem in poetičnem filmskem jeziku (v veliki meri po zaslugi direktorja fotografije Luce Bigazzija) ter v italijanščini in kitajščini naslavlja socialno-politično tematiko ilegalnih priseljencev.­ Film ne kloni pod vajeno in pričakovano narativno strukturo, ki predvideva zaplet na določeni točki časovne premice, temveč sledi lastni inerciji poteka dogodkov v idiličnem morskem okolju. Umirjeno, iskreno, skoraj naivno, a z nedvoumnim sporočilom. To se v gledalca splazi počasi, neprisiljeno, brez sugestivnih prizorov in skoraj brez nasilja ter nežno vzbudi tesnobo. V pravljičnih prizorih poplavljenega obmorskega mesta, ko gladina zgladi kruto resničnost s čudovitostjo življenja, voda ni grožnja, ampak spira in povezuje daljne dežele in najdražje, po katerih hrepeni glavna junakinja. Kakšno je življenje ljudi, ki jih izven delovnega okolja (po navadi so to restavracije) redko vidimo, kakšni so njihovi strahovi, dvomi, upi in težave?

Imigranti v filmskih zgodbah redko dobijo obraz oziroma so prikazani kot ljudje in ne sence, liki iz lepenke, je Segreja po projekciji nagovoril Ervin Hladnik Milharčič, ki je vodil debato. Že v svojih dokumentarnih filmih se je izogibal vzbujanju usmiljenja, ki ohranja distanco med »nami« in »njimi«, žrtvami nepravic in tistimi, ki to dopuščamo. Namesto s sentimentalnostjo raje nagovarja s solidarnostjo. Tudi filmska usoda Shun Li, ki si jo deli večina imigrantov ne glede na to, s katere celine prihajajo, je vzeta iz dolgoletnega raziskovanja priseljenske tematike. Rojaki, ki imigrantom pomagajo na poti do boljšega življenja, na koncu postanejo upniki obupanih dolžnikov.

V zgodbi, ki jo je Segre postavil v rojstno mestece svoje matere, kjer filmska oštarija s kitajsko natakarico vred dejansko stoji, so lokalci opazovalci, glavna protagonista pa sta tujca. V svet ilegalnih priseljencev je Segre vstopil že z dokumentarnimi filmi. »Odraščal sem v 'etnično čisti' Padovi, kjer je za najbolj eksotičnega veljal sošolec iz Roviga. Danes je vse drugače. Ko so priseljenci našli Evropo, se mi je zdelo, da me oziroma nas ta situacija nagovarja, vprašal sem se, zakaj tak strah pred 'invazijo'. Ta situacija je za Evropo preizkušnja in izziv, ne pa problem ali ovira,« je še povedal Andrea Segre, predstavnik novega vala italijanskega dokumentarnega filma, ki obuja domačo tradicijo kinematografskih dokumentarcev in se poklanja velikim mojstrom iz italijanske filmske zgodovine.