In memoriam: Vojko Duletič (1924–2013)

S smrtjo Vojka Duletiča je odšlo zadnje veliko ime slovenskega filma iz predvojne generacije. Tiste generacije, ki je po vojni vzpostavila domačo kinematografijo in ji podelila status »slovenskega filma«. Ta oznaka ne izraža le določene nacionalne svojine, pomeni tudi njeno vsebinsko določilo; v tem primeru gre za izrazito nežanrsko, avtorsko kinematografijo, ki je prevladala nad »herojsko«, politično vodeno že konec šestdesetih let.

Duletič se je tej avtorski poti, na katero sta najprej stopila Matjaž Klopčič in Boštjan Hladnik, pridružil nekoliko kasneje, na začetku sedemdesetih. A to ne pomeni, da ga pred tem za slovenski film ni bilo. Že od sredine petdesetih let je pisal filmske kritike, napisal scenarij za Samorastnike (1963, po Prežihu) in posnel nekatere kratke filme (vseh je dvanajst); najimenitnejša sta Na petelina (1966, po Finžgarju) in Podobe iz sanj (1967, po Cankarju). Skozi Cankarja je Duletič vstopil tudi v avtorstvo celovečercev, v avtorstvo, ki je znova seglo v krhko Cankarjevo snov: Na klancu (1971). Pričakovanja so bila velika, Cankar je bil po vojni vendarle nacionalni velikan, strah pa tudi – ampak vse je bilo dobro, ko je po premieri na Vrhniki prikimal sam Josip Vidmar.

Ugoden sprejem filma je bil pomemben predvsem zato, ker si je Duletič z njim odprl možnost naslednjih adaptacij, za zgodovino slovenskega filma pa je enako pomembno to, da je Duletič avtorski lirizem intimističnega (Klopčič) in eksistencialističnega (Hladnik) tipa dopolnil z lirizmom, ki raste iz socialnega sentimenta. In če je lirizem osnovna lastnost slovenskega avtorskega filma, tedaj je treba reči, da socialna obarvanost, ki jo dodaja Duletič, ni v funkciji socialne kritike, ampak ima povsem drugačno vlogo: s to vrsto lirizma je Duletič namreč raziskoval razsežnosti bolečine, gorja, zla, za katere ni nujno, da prihajajo iz socialnozgodovinskih razmer, čeprav te nedvomno ustvarjajo pogoje zanje.

V tej luči predstavljajo vsi naslednji Duletičevi celovečerci, posneti po slovenski literaturi – Ljubezen na odoru (1973, po Prežihu), Med strahom in dolžnostjo (1975, po Karlu Grabeljšku), Draga moja Iza (1979, po Ivu Zormanu), Deseti brat (1982, po Jurčiču) in Doktor (1985, po biografskem romanu Janeza Vipotnika) – njegovo intervencijo v tiste literarne vsebine, ki omogočajo prikaz človeške bolečine. In prav nič čudno ni, da je Duletič svoje zadnje filmsko delo – nenavadno in pravzaprav diverzantsko, saj ga je montažno sestavil iz treh prejšnjih NOB-celovečercev in hkrati prav s pomočjo montaže duhovno nadgradil, ne da bi karkoli nasnel – naslovil Bolečina (2005).

Njegovo prizadevanje, da bi v večjih ali manjših človeških zgodbah našel tiste usedline, ki kristalizirajo v bolečino, je porodilo tudi specifično formo (zaustavljanje časa, introspektivna montaža, dominacija molka nad besedo, spiritualizacija realnosti), ki je bila v tedanjem slovenskem in jugoslovanskem prostoru enkratna. Med filmskimi kritiki ni imela samo pristašev. Nasprotno. A Duletič je sledil svoji notranji gnanosti, še najmanj se je oziral na pričakovanja, ki so poskušala njegovo lirično estetiko trendovsko prilagoditi. Čeprav mu je ta »trma« prinesla tudi osem nerealiziranih scenarijev, zadnji med njimi je bil poskus ekranizacije Kralja na Betajnovi (znova Cankar!). A tovrstne neprijazne okoliščine zagotovo niso bile glavni izvir njegovega stalnega vračanja v območje bolečine. Tega ne potrjujejo niti besede, čeprav prizadevajoče, ki jih je zapisal na stara leta: »Zdaj ni več filma zame. Z odra življenja se počasi selim v parter, ko bo ta zaseden, na balkon, in tudi ta je vse bolj zaseden, tako da mi ostaja galerija. Od tam se dobro vidi na oder, kjer zdaj že igrajo drugi protagonisti brez preteklosti.« Tudi svojo drugačno spolno usmerjenost je v okoliščinah, ki so ga pred desetletji silile v getoizacijo, živel pogumno in brez skrivalnic; eden redkih in prvih pri nas.

Toda bolj natančno pojasnilo, zakaj je postal filmski premišljevalec o bolečini, je morda najti v naslednjih besedah iz istega samoizpovednega besedila. Pred življenjem »ni treba pobegniti, ovinkariti, se izmotavati«, pravi, »temveč priznati bolečino, se soočiti tudi s pohoto, pohlepom, zavistjo in tudi z zlom. Vse to je treba prevzeti in priznati kot nekaj, kar je človeško.« – Duletič je bil nedvomno najbolj »gosposki« slovenski filmski ustvarjalec, izvedenec za odmaknjenost, ­samoto in bolečino.