Inšpektor Vrenko v 12. nadstropju Črne vdove

Najprej se je slišalo, da so v preddverju stolpnice na Dunajski 5 v Ljubljani opazili oboroženega moškega, potem je pozornost vzbudil mladenič v opravi, kakršno bi lahko pripisali filmski maski, naposled smo le izvedeli: v 12. nadstropju snemajo. Dovolj dobro izhodišče, da smo se odpravili na najkrajšo službeno pot – iz drugega nadstropja, kjer nastaja časnik Delo, v dvanajsto, kjer so prav tedaj reševali enega od primerov inšpektorja Vrenka.

Že pred vstopom na prizorišče kriminalne serije po predlogi priljubljenih detektivskih romanov Avgusta Demšarja smo se zavedeli realnosti snemanja v času koronavirusa: v maskah tokrat niso bili le igralci, ampak vsi člani ekipe. Pravzaprav so bili igralci še najmanj »zamaskirani« v oblekah uradnikov, prav takih, kakršne bi si predstavljali ob resnem pogovoru za vrati, na katerih je pisalo: Berta Baloh, vodja oddelka za splošno kriminaliteto.
 

Za zaprtimi vrati

Na snemanju je vladala tišina, obrazi za maskami članov ekipe so bili težje prepoznavni, še najlaže je bilo locirati režiserja Slobodana Maksimovića, ki v tej vlogi sodeluje z Borisom Jurjaševičem, kajti sedel je na režiserskem stolu. Pred njim je bil zaslon, na katerem je pozorno spremljal posnetek zadnjega prizora. Upanje, da bomo poklepetali o inšpektorju Vrenku, glavnem junaku najnovejše slovenske kriminalne serije, ki nastaja pod okriljem TV Slovenija in bo na male ekrane prišla januarja, je hitro ugasnilo.



»Ravno se pripravljamo na zelo zahtevno vajo,« je prišepnil eden od članov ekipe. Režiser je začetek te naznanil že s tem, da je bil zadovoljen s pravkar končanim prizorom. »Gremo, gremo, ni korekcije!« se je zaslišalo in takoj za tem: »Vaja, akcija!«
Rjava vrata, na katerih je bila ploščica z znakom policije, pod njo pa navedeno ime vodje oddelka za splošno kriminaliteto, so se zaprla, za njimi so izginili igralci, snemalci in njihovi pomočniki. Soba je bila ena takšnih, kakršne so se v preteklosti zapisale v spomin kot prototip delovnih prostorov uradnih oseb: z rjavo oblogo na stenah, umetniškim delom in veliko pisalno mizo.

»Fantje, rešili ste primer, jaz pa sem se rešila Levsteka,« se je zaslišal glas Barbare Lapajne Predin, ki se je v tistem trenutku spremenila v Berto Baloh. Njene besede so bile iztočnica za nadaljevanje višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka (Dario Varga) ter njegova pomočnika Marka Breznika (Jurij Drevenšek) in Oskarja Brajdiča (Lotos Vincenc Šparovec), glavne like v seriji, ki so jo začeli snemati 1. avgusta v Mariboru.
 

Pisateljev alterego

Inšpektor Vrenko je glavni junak detektivskih romanov Avgusta Demšarja, prvi je izšel leta 2007. Tudi okoli tega je bilo lep čas nekaj misterioznosti, dokler se ni razvedelo, da je Avgust Demšar profesor likovne pedagogike na mariborski pedagoški fakulteti in da mu je v resnici ime Tomaž Zupančič. Njegov prvenec Olje na balkonu, sicer prvi primer inšpektorja Vrenka, je bil nominiran za kresnika (to je ena od petih nominacij); do leta 2012 je njegov inšpektor rešil šest primerov. Televizijska serija bo obravnavala prve tri, poleg omenjenega romana še po knjigah Tanek led (2008) in Retrospektiva (2009).



Avgust Demšar, ki je pripravil osnovo za scenarij, je, kot je dejal za MMC, ponosen, da dobiva njegov detektiv filmsko podobo, čeravno je imel pri tem nekaj treme: »Ko pride Dario Varga, bom prvič spoznal 'svojega otroka', inšpektorja Vrenka.«
Igralec Dario Varga, sicer član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, je ta trenutek doživljal podobno. Z Demšarjem se je prvič srečal v Mariboru, pred tem je bral intervju, v katerem je rekel, da si predstavlja vse svoje like, le Vrenka ne. »Zanimivo, imaš glavni lik, vlečeš ga skozi več knjig, in si ga ne predstavljaš,« je zamišljeno dejal. »To se mi je zdelo nenavadno. Razmišljal sem, zakaj je tako, in ugotovil, da je on Vrenko. Tako je on takrat prvič spoznal Vrenka, jaz pa tudi.«
 

Vrenko ne čveka

To srečanje dveh Vrenkov je bilo ključno za igralčevo razumevanje lika. »Zaznamuje ga empatija, rad ima ljudi in takšen je tudi njegov odnos do morilca … V bistvu mu je žal, da je morilec, žal mu je, ker je svet takšen, kakršen je.« Torej lik, daleč od tistega tipičnega glavnega protagonista kriminalk, ki ga pestijo frustracije, ima težave z alkoholom in v družinskem življenju? Dario Varga se tu izogne primerjavam z junakom, kakršnega smo spoznali v seriji Jezero: »Pravzaprav sem hotel pozabiti vse, kar sem dotlej gledal iz tega žanra. Najbolj pomembno se mi je zdelo, da je Vrenko redkobeseden, da misli to, kar reče, oziroma reče to, kar misli. Vrenko ne čveka. Ko smo imeli mesec vaj na RTV, sem se trudil, da mu ne bi polagal v usta odvečnih besed,« je o svojem liku razmišljal Varga.

V 12. nadstropju stolpnice je Vrenko razrešil zadnjega od treh primerov. V prostoru, kjer je bilo težko ugotoviti, kaj je del scene in kaj je bilo tam že prej, se je popoldne temperatura zraka precej dvignila. Dario Varga je po enem od poskusov stopil ven; čutil je slabost. »Stopi k oknu,« mu je svetoval režiser, a se v svojem slogu nemudoma dopolnil: »Ne, natakni si masko. Ko jo snameš, takoj laže dihaš.« Tu in tam so iz sobe stopili tudi drugi trije igralci, resni in molčeči, osredotočeni so sami pri sebi ponavljali besedilo, dokler ni bilo spet slišati tiste iztočnice: »Tišina, snemamo!«



Snemalni dan se je končal ob šestih zvečer, opaziti je bilo utrujenost na obrazih igralcev, člani celotne ekipe so že težko čakali na režiserjeve zadnje besede, ki so izražale zadovoljstvo z delovnim dnem. Pa še nadaljnja navodila: »Dispozicijo dobite jutri, snemanje se nadaljuje v soboto.« In navsezadnje povabilo na družabni del ustvarjalnega procesa.

Na Dunajski 5 se je tako sklenil prvi snemalni dan, posneli so štiri prizore. Večino serije bodo posneli v Mariboru; tam živi Avgust Demšar, tja je postavil tudi svojega junaka, zato je izbira lokacije logična in eden od pisateljevih pogojev. Da bo pisarna v Ljubljani, so se odločili iz organizacijskih in logističnih razlogov, saj je večini ekipe bliže. »Pričakovali smo, da bomo tukaj snemali šele septembra, ko bo že bolj slabo vreme, a smo tudi te deževne dneve izrabili,« je povedal Slobodan Maksimović. Na Dunajski 5, v prostorih revije Moj mikro, je že snemal dokumentarni film Tehnika ljudstvu in takrat mu je prostor ostal v spominu.
 

Drug tip serije

Režiser prav tako noče delati primerjav s serijo Jezero, ki je nastala po istoimenski knjižni predlogi Tadeja Goloba, režirala pa sta jo Matevž Luzar in Klemen Dvornik. »Ponosen sem na kolege, ki so dokazali, da je mogoče tudi pri nas ustvariti kakovostno kriminalno serijo, če imaš produkcijsko podporo. A tega ne jemljem kot imperativ. Delamo drug tip serije, drugačen je glavni junak. Niti do gledalcev ne bi bilo pošteno, če bi jim ponudili preveč podoben izdelek,« je razmišljal Maksimović, ki se je kot režiser podpisal pod celovečerca Hvala za Sutherland (2006) in Nika (2012), več kratkih filmov, med njimi je Nevidna roka Adama Smitha (2017), in sodeloval pri več televizijskih serijah.



Snemanje v času covida-19 ima kajpada svoje posebnosti: »Vsekakor mislim, da je dobro, da snemamo in se borimo za to, da vsakdanje življenje vrnemo v normalo, hkrati pa moramo biti previdni. Nosimo maske, držimo se priporočil, zavedamo se, da če eden od nas zboli, to ne bo dobro za potek snemanja.« Predvsem pa živi v upanju, da se bo kmalu izteklo to obdobje, ki je pustilo v ustvarjanju dolgo praznino.

»Naše delo je bilo zelo okrnjeno, mnogi kolegi še zmeraj ne morejo snemati, saj jim še niso odobrili sredstev, ki bi jim jih morali že zdavnaj,« je pripovedoval režiser in tokrat potegnil vzporednico med svojim delom in delom glavnega junaka serije: »V izziv mi je ustvariti slovenskega kriminalista, ki ima strast do tega, kar počne, in ima tudi razčiščeno, zakaj to počne. Kriminalisti imajo kot mi, filmski ustvarjalci, strast do tega, da družbo naredijo pravičnejšo in lepšo.«