Iz Kina Otok je nastalo Kino Otočje

Ne le da so sitnosti, ki jih je povzročil koronavirus, prestavile priljubljeni primorski festival za dobra dva meseca, ampak so prinesle tudi več formalnih in organizacijskih sprememb. Najpomembneje je seveda, da festival bo in da virus ni prišel do živega pestrosti in kakovosti programa, so zagotovili organizatorji, ki so iznašli različne načine, kako zanimive filmske zgodbe z vsega sveta pripeljati do čim več domačih gledalcev.

Ker zapovedana varna razdalja in drugi ukrepi ne omogočajo množičnega obiska »otoka«, se je Kino Otok preobrazil v »otočje«. Pred osrednjim dogodkom v Izoli in po njem si bo mogoče dele programa ogledati na več satelitskih projekcijah po Sloveniji. Tako se je programski del uradno začel 23. julija v Sv. Antonu pri Kopru, sinoči pa je bilo mogoče ujeti hongkonški film Povedni sedanjik v ljubljanskem letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi. Od 15. do 22. septembra bodo izbranih osem filmov ponudili na ogled tudi na plačljivi spletni platformi cinesquare.

Najvidnejše spremembe bodo opazili redni obiskovalci filmskega festivala v Izoli, saj bodo zaradi malo gledalcev, ki jih lahko sprejme Kino Odeon (samo 27), projekcije posameznih filmov ponovili, vrteli jih bodo tudi na novi lokaciji, v izolskem kulturnem domu, ki so ga v ta namen opremili z novim digitalnim projektorjem. Osrčje festivala je doslej bil Manziolijev trg, čaroben kotiček, obdan s hišami, kjer so se v daljne zgodbe potopili gledalci kar pod zvezdami. Da bi tako izkušnjo omogočili čim več gledalcem, se bo osrednje prizorišče projekcij preselilo v letni kino Arrigoni, ki ob upoštevanju predpisane razdalje sprejme do 150 obiskovalcev.


 

Nekulturna politika

Beseda o organizacijskih spremembah letošnjega festivala je direktorico Tanjo Hladnik na včerajšnji novinarski konferenci napeljala na premislek o kulturni politiki, ki je v Sloveniji odsotna vrsto let. »Še več, priča smo pojavu 'nekulturne politike'. In kombinacija obojega je zabrisala meje med smisli in nesmisli produkcije kulturnih dogodkov, pri čemer je slednjih bistveno več,« je dejala.

Ministrstvo za kulturo po njenih izkušnjah namreč ne skrbi za dobrobit kulturnega in ustvarjalnega sektorja. Zavod Otok, ki organizira festival, je že leta 2018 s Slovenskim filmskim centrom (SFC) podpisal pogodbo o triletnem financiranju izvedbe festivala. A ministrstvo Filmskemu centru še vedno ni izplačalo sredstev za letošnji festival v višini 11.250 evrov, čeprav zavod Otok že izvaja obveznosti iz sklenjene pogodbe. Zato so kot mnoga društva in organizacije z avdiovizualnega področja tudi z zavoda Otok prejšnji teden na pristojno ministrstvo poslali vprašanje, na kakšni podlagi zadržujejo denar, ki bi ga morali nakazati po pogodbi, sklenjeni daleč pred razglasitvijo epidemije.

Uradnega odgovora še niso prejeli. Z ministrstva za kulturo nam je uspelo izvedeti, da se je denar zataknil nekje med vlado, ministrstvom za finance in medresorsko obravnavo.

V nadaljevanju je Tanja Hladnik, ki vodi Kino Otok od leta 2016, opozorila še na nerazumno zbirokratiziran in mučno dolgotrajen proces pridobivanja dovoljenj za izvedbo javnih kulturnih prireditev, ki niso usklajene z zahtevami lokalnih upravnih enot in dovoljenji, ki jih izdaja NIJZ. Kljub vsemu je Tanja Hladnik poudarila, da krizni časi v nobenem primeru ne bi smeli biti izgovor za nižanje vsebinskih in programskih standardov. »Še posebej to velja za nevladne organizacije v javnem interesu, kot je zavod Otok, saj smo porabniki javnega denarja in smo za to odgovorni pristojnim institucijam in javnosti. Enako odgovornost pričakujemo od ministrstva za kulturo, SFC in pristojnih služb,« je sklenila.
 

Filmski signali iz daljnih dežel

Ta credo odseva v filmskem programu letošnjega Kina Otok, ki ga je predstavila selektorica Varja Močnik. V celoti bo objavljen na spletni strani festivala 17. avgusta. Šestintrideset celovečernih in 67 kratkih filmov je razvrščenih v programske in tematske sklope, pri čemer sta se jim letos pridružila dva nova. Žaromet na tematike v senci bo odslej usmerjala sekcija Chiaro-oscuro, podnaslovljena Tiranija napredka, ki bo postavljala pod vprašaj antropocentričen vidik napredka. Med preostalimi naslovi prinaša film Črte v pesku, zgodba o zgodovini, avtorjev Francisa Alÿsa in Juliena Devauxa, v katerem otroci skozi igro poustvarijo stoletje iraške zgodovine. Druga novost je sekcija Ekstraserijsko, ki prinaša nove štiri dele tv-serije Coincoin in ekstraljudje – nadaljevanje miniserije Mali Quinquin (2014) francoskega ljubitelja bizarnosti Bruna Dumonta.

Iz ustaljene sekcije Signali, ki prinaša prodorne filme z radikalnimi vsebinami in sledi prebojnim avtorjem ter njihovi izvirni filmski govorici, prihajata tako otvoritveni kot sklepni film festivala. Balon tibetanskega režiserja Peme Tsedena prinaša intimno zgodbo epskih razsežnosti s humornim nastavkom, saj govori o življenju preproste družine, katere harmonijo simbolno razbije otroška igra, med katero poči balon – napihnjen kondom. Festival bo sklenila koprodukcija mlade afganistanske režiserke Sadat Šahrbanu Sirotišnica, posnet po dnevniških zapisih Anvarja Hašimija, tudi glavnega igralca, ki se bo z malo sreče oglasil v Izoli.



Sekcija Dobri sosedje prinaša filmske zgodbe iz sosednjih držav in se tokrat ozira po srbski aktualni kinematografiji. Oba filma Ivana grozna (režiserke Ivane Mladenović) in Moj jutranji smeh (režiserja Marka Đorđevića) se vsak po svoje lotevata problematike »odraščanja«, ali bolje, osamosvajanja mladih odraslih, ki bi bili pred nekaj desetletji že davno samostojni, a danes pri tridesetih še vedno živijo doma.

Iz Srbije prihaja tudi film direktorja fotografije Ivana Markovića, sicer umeščen v sklop Evropa 2.0, ki brez komentarja, le z vizualno prodornostjo, spremlja usodo beograjskega centra Sava, arhitekturne vizije prihodnosti, ki je neslavno propadla. Spomenike nekdanje skupne države s 16-milimetrsko kamero obišče islandski skladatelj in filmar Johann Johannsson v filmu Zadnji in prvi ljudje, v katerem nas glas Tilde Swinton, ki bere odlomke iz istoimenskega znanstvenofantastičnega romana Olafa Stapledona, popelje po liričnem razmisleku o koncu človeštva.

V sekciji Ljubo doma se bodo predstavili domači filmi, ki jim v svetovnem merilu ni para. Tak je Človek s senco Eme Kugler, ki je ravno včeraj prejel osmo mednarodno nagrado v Čilu.


 

Znane sekcije z novimi filmi

Stari prijatelji festivala so po stari navadi izbrali nekaj svojih filmov, ki jih bodo tudi osebno predstavili. V posebni cinefilski sekciji Silvanov zaliv se bodo odvrtela dela portugalskega cineasta Pedra Coste.

Filmi za otroke in mladino bodo pripotovali s Podmornico, Video na plaži pa se kot vsako leto osredotoča na širino kratke forme. Med dvesto prijavljenimi filmi se je 61 uspelo uvrstiti v program. Avtorji prihajajo iz 22 držav, tudi iz Singapurja, Vietnama, Irana in ZDA, med njimi so tudi zmagovalci pomembnih svetovnih festivalov kratkega filma.

Letos so povezani v tematske sklope, ki osvetljujejo poklicno problematiko, geografsko determiniranost vlog spola, družbene delikte, dva sklopa pa raziskujeta fenomene onkraj evforije in družinskih vezi. Posebno pozornost bodo namenili tudi svežemu valu portugalskega filma.

V sodelovanju s Kinoteko se bo tudi Kino Otok z nekaj projekcijami poklonil Felliniju. Med bogatim dogajanjem v Izoli, ki ga bodo popestrili strokovna srečanja, delavnice in spremljevalni galerijski ter glasbeni program, bo nekaj filmov na ogled tudi v ljubljanskem Kinodvoru.