Iz Vikenda: Krvavi vojaki med pohodniki

Ime Michael Kristof zveni vse prej kot slovensko in tudi njegov lik v filmu Gozdovi so še vedno zeleni govori nemško. A koroški Slovenec Michael na vprašanja odgovarja v pravilni slovenščini, ki jo včasih prekine simpatični zamejski naglas. Kako tudi ne bi, študiral je na ljubljanski AGRFT, zdaj pa se je z Dunaja sem vrnil med promocijo novega koprodukcijskega filma Marka Naberšnika, v katerem igra mladega vojaka, ki po italijanskem napadu na soški fronti ostane sam z ranjenim stotnikom.

Film je slovensko premiero doživel na Liffu. Kako je bilo?

Odzivi so bili zelo pozitivni. Večer je bil zame res nekaj posebnega, to je bila zame premiera pred domačim občinstvom, saj sem tu študiral in je Ljubljana zame mesto, ki mi je bilo v nekem obdobju zelo domače.

Študirali ste na AGRFT, a ste za slovenske gledalce neznanka …

Veseli me, da se lahko s tem filmom predstavim širšemu občinstvu v Sloveniji. Že nekaj let je, odkar sem tu delal zadnji projekt, med študijem pa sem zelo vzljubil slovenski prostor.

Kje sta se našla z Markom Naberšnikom?

Poznava se z akademije, kjer je profesor. Sicer nisva imela veliko stikov, a me je on zdaj opozoril na ta projekt.

Marka vsi poznamo po uspešnici Petelinji zajtrk, ste tudi vi takrat spremljali evforijo ob tem filmu, čeprav živite na Dunaju?

Seveda sem tudi v Avstriji slišal za uspeh Petelinjega zajtrka, gledal sem tako ta film kot njegov drugi film Šanghaj. Sploh v Šanghaju mi je bila zelo všeč estetika. Že takoj sem imel veliko zaupanja v Marka, všeč mi je njegov način dela, razmišljanja in njegova estetika.

Film ste snemali na Mangartu, predstavljam si, da je bilo naporno?

Bilo je zelo naporno, bili smo na Mangartu, nad 2000 metrov visoko, to prinese veliko organizacijskih težav. A že ob prvem srečanju sta mi Marko in producent povedala, da delo na filmu ne bo običajno, da snemalni dan ne bo imel osem ur. K projektu so pristopili eksperimentalno in vedel sem, da bo treba snemati po 10 ali 16 ur. Na to sem se tudi pripravljal.

Koliko ste se poglobili v obdobje iz prve svetovne vojne in obnovili znanje iz šolskih klopi?

Glavnih podatkov se spominjam iz šole, seveda pa sem začel prebirati zgodovinske knjige, da sem lahko ustvaril zgodovinski kontekst, to je za igralca zelo pomembno. V zgodovinskih knjigah je veliko napisanega o industrializirani vojni, tu je kup podatkov in statistik, recimo, da je en dan v eni bitki umrlo 20.000 vojakov. To so abstraktna števila, ki ne govorijo o tem, kar se je zares zgodilo. Ko sem prebiral dnevnike vojakov, mi je postalo jasno, da so bili to ljudje, ki so imeli svoje sanje, družine in hrepenenje. Všeč mi je, da je naš film zgrajen na osebnem doživljanju vojne, ne pa na prikazovanju masovnih bitk. Sleherni vojak, ki je tam umrl, je bil namreč človek.

Izjavili ste, da ste tudi spali v uniformi, vaš soigralec Simon Šerbinek pa je govoril, kako čudno so gledali pohodniki, ki so vas videli v uniformah …

Ko smo hodili na kosila v kočo na Mangartu, je bilo prav smešno in zanimivo opazovati, kako nas gledajo ljudje, ki so šli na izlet in si predstavljali, da bodo imeli lep dan, naleteli pa so na krvave vojake v umazanih uniformah. V uniformah smo spali tudi zato, ker se včasih preprosto ni splačalo preoblačiti. Zanimivo pa je bilo tudi, da prvi dan, ko smo se vrnili z gore, v hotelu ni delala kurjava in ni bilo tople vode. Prišli smo premraženi in utrujeni in se nismo mogli niti stuširati. A tako in še huje je bilo tudi takrat. Za nas je bilo tako en teden, vojaki tedaj pa so bili mesece v teh uniformah, celo zimo so preživeli v mokrih čevljih in oblekah.

Režiser filma je Slovenec, a v filmu govorite nemško. Bodo Slovenci ta film dojemali tudi kot slovenski film?

Mislim da, ker film ni tako osredotočen na tekst, to je le en element, je tudi veliko tišine. Občinstvo bo film videlo kot koprodukcijo. Ta film dokazuje, da bi bilo dobro tudi v prihodnje delali takšne projekte.

Si želite zaigrati v slovenskih filmih in gledališču? So vam tu zaradi narečja vrata odprta ali zaprta?

Iz časa akademije se spomnim, da sem se moral veliko ukvarjati z jezikom, zdaj pa sem že dolgo na Dunaju in se ne ukvarjam s slovenščino. A ker sem na akademiji osvojil osnove, ne bi imel težav z delom tu, treba bi se bilo spomniti in vaditi, a kot igralec tako ali tako ves čas vadiš.

Zakaj ste izbrali ljubljanski AGRFT?

Po srednji šoli sem študiral pravo na Dunaju, a sem začutil, da tak poklic in pisarniško delo ni zame. Že v srednji šoli sem sodeloval z režiserko na Dunaju in ona mi je rekla, naj študiram pravo, če želim biti nesrečen, če želim biti srečen, pa naj se ukvarjam z igralstvom. Prva ideja in največja želja je bila, da grem na tukajšnje sprejemne izpite. In zdaj ko se pogovarjam z ljudmi v tujini, vidim, da je ljubljanska akademija na zelo dobrem glasu. Vedno pa mi tudi koristi, da izstopam iz mase avstrijskih igralcev. Na avdicijah izstopaš, zanimiv si, takoj te vprašajo, čemu Ljubljana, in tako navežeš stik.

Se že dogovarjate za kakšno sodelovanje tu, imate radi slovensko kinematografijo in gledališče?

Vedno mi je bil všeč tukajšnji način dela in estetika tako v gledališču kot v filmu. Igra v Sloveniji je nekje vmes med severnim, logičnim, na jeziku zgrajenim načinom gledališča in bolj južnim, telesno čustvenim načinom. V Sloveniji se vse pomeša in je zelo zanimivo. Z veseljem bi delal tu kak projekt.