James Bond se bo vrnil

Spectre: Napetih situacij ne manjka, prav tako ne glamuroznosti in privlačne scenografije, a malo humorja in ironije.

Objavljeno
06. november 2015 18.09
Monica Bellucci and Daniel Craig in Metro-Goldwyn-Mayer Pictures/Columbia Pictures/EON Productions’ action adventure SPECTRE.
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Najnovejši film o agentu 007 Spectre, ki je od četrtka na sporedu v slovenskih kinih, je bil morda najbolj pričakovan, odkar se je pred dvema desetletjema serija začela. To ni presenetljivo, kajti njegov predhodnik Skyfall je bil eden od najboljših, če ne najboljši doslej, in tudi po zaslužku najuspešnejši.

Ker je režiser Sam Mendes prvi oskarjevec, ki je podpisal kateri film iz te franšize, prejšnjič odlično opravil svoje delo, je bilo to od njega pričakovati tudi to pot. In enako od Daniela Craiga. Ko je bil ta izbran za vlogo 007, so ga ljubitelji bondiade pričakali s skepso, ki pa jo je razblinil v odličnem Casino Royalu v režiji Martina Campbella, saj je sila prepričljivo odigral vlogo slavnega tajnega agenta.

Naslednji film Kvantum sočutja v režiji Marca Forsterja je bil precejšnje razočaranje, potem pa je prišel Skyfall, ki je tematiziral Bondovo otroštvo, s fenomenalnim Javierjem Bardemom v vlogi negativca. Film je dobil odlične kritike, tako za režijo kot za psihološko obdelavo Bondovih travm in frustracij. Skyfall se je v nekaterih delih zdel bolj drama kot akcijski spektakel. Spectre nadaljuje po podobnem ključu, nekaj je drame, vendar več akcije, je bolj inačica klasičnih filmov franšize.

Udarni začetek

Najboljši je začetek, uvodna špica. V dolgem, neprekinjenem kadru vidimo ogromno množico ljudi v kostumih ali vsaj z maskami na obrazih na trgu v Ciudad de Mexicu na dan mrtvih, maskiranega človeka, ki izstopi iz množice, ter moškega in žensko, prav tako z maskama, ki gresta za njim. Vstopita v sobo, snameta maski. To sta Bond in dekle, ki mu reče, naj ga počaka, ter odide. Hodi po robu poslopja, potem po drugem ..., nakar uperi puško v človeka, za katerim je oprezal, ustreli in zruši velik del mestnega trga.

Temu sledi izvrstno oblikovana špica s pesmijo v izvedbi Sama Smitha. V nadaljevanju se zvrsti vse tisto, kar od Bonda pričakujemo – zabavni deli, akcijski, znanstvenofantastični, dramatični, nekateri malo razvlečeni ... dveinpolurna dolžina je pretirana, čeravno gledalcu ni nikoli dolgčas. Tudi v tem filmu je tako kot v prejšnjem nekaj refleksije o Bondovem otroštvu, ki je bilo težko in zato tudi vir njegove hladnosti.

Gre za to, da mora biti Bond zaradi majhne napake v Mehiki pod nadzorom, da nameravajo vodilni v britanski tajni službi ukiniti agente, ker jih bodo nadomestili sateliti, droni in razne digitalne naprave, vendar se Bond ne da. Gre po sledi informacije pokojne M, naj preišče ljudi z vrha tajne organizacije Spectre, ki je odgovorna za največje teroristične napade po svetu – in ta odloča o prihodnosti agentov 00. Bond bije bitko na dveh frontah: s člani teroristične organizacije in s svojimi nadrejenimi v agenciji za nacionalno varnost, katere direktor ima ves MI-6 za preživet.

Organizacija Spectre, ki želi zavladati svetu, je bila omenjana že v filmih iz druge polovice šestdesetih let in začetka sedemdesetih, vodil pa jo je zloglasni Ernst Stavro Blofeld, iz naslednjih nadaljevanj pa je izginil zaradi spora z avtorskimi pravicami.

Premalo strasti

Napetih situacij ne manjka, tudi zelo napetih, prav tako ne manjka glamuroznosti in privlačne scenografije, je pa premalo humorja, duhovitih dovtipov, ironije, preveč je stereotipov, agentu 007 pa primankuje topline, kar se odraža tudi v odnosu do njegovih deklet. To pot ima tri. Bond je seveda znova do konca urejen moški, džentelmen, primanjkuje pa mu strasti. Po uvodni komajda začeti avanturi z mehiško igralko Stephanie Sigman je nekoliko več prostora dobila Italijanka Monica Bellucci kot mafijska vdova Lucia Sciarra, a tudi ne kaj dosti več kot pet minut.

Ni ne topline ne strasti, med Craigom in Monico preprosto ni kemije, lahko bi je bilo več ne glede na kratkotrajnost avanture. Kakšne posebne strasti oziroma gorečih ljubezenskih prizorov ni niti z Léo Seydoux kot Madeleine Swann, ki je vlogo odigrala korektno, njen lik pa scenaristično ni najbolj dodelan. Daniel Craig kot James Bond je bolj hladnokrvni stroj za ubijanje kot vročekrvni zapeljivec, kar je nekaterim bolj všeč in drugim manj. Bond, kakršnega uteleša, tudi ni poseben očarljivec in nima zelo veliko smisla za humor, nekaj pa vendarle.

Po Javierju Bardemu si je bilo težko predstavljati še kakšnega tako strašnega zlikovca, ampak avstrijski oskarjevec Christoph Walz kot Franz Oberhauser, vodja organizacije Spectre, ni dosti manj strašen.

Film je posnet zelo razkošno in je bil dražji od vseh dosedanjih. Posneli so ga v različnih državah, fotografija Hoyteja Van Hoyteme je izvrstna, Slovenci, ki večinoma ljubijo gore, bodo uživali v pejsažih zasneženih avstrijskih Alp, naravnost nepozabni pa so iz maroške puščave ter iz Ciudad de Mexica. V spominu pa bodo ostali tudi avtomobili, obleke ...

Nadaljevanje sledi

Spectre je manj močan od Skyfalla, vendar ljubiteljev bondiad ne bo razočaral, saj je zabaven in slogovno lep. Ker bolj sledi liniji prejšnjih Bondov kot Skyfallu, je vprašanje, kakšno bo 25. nadaljevanje, in s katerim se zdaj intenzivno ubadajo producenti.

Nadaljevanje bo skoraj zagotovo sledilo, saj na samem koncu odjavne špice izvemo, da se bo »James Bond vrnil«. In kdo bo Bond? Ga bo igral Craig ali nekdo drug? Ali bo morda zgodba osredotočena na agenta 009, ki je v Spectre nekajkrat omenjen, ne pa tudi prikazan.