Jasmila Žbanić: »Obema sem po facebooku napisala: Marš domov«

Bosansko-hercegovska režiserka Jasmila Žbanić je v Evropi­ uveljavljeno avtorsko ime. Na Liffu se predstavlja s četrtim celovečercem Otok ljubezni, povsem drugačnim od dosedanjih.

Otok ljubezni je lahkoten in zabaven, medtem ko se je Žbanićeva v prejšnjih filmih lotevala bolečih tem. Toda tudi ta film gledalcem ne prinaša le sprostitve in smeha zaradi značilnega »jugoslovanskega« humorja, temveč tudi premislek o tem, kaj je družina, o (ne)sprejemljivosti različnih partnerskih zvez in predsodkih v zvezi z njimi.

Film je prijeten za gledanje, sarajevski igralec Ermin Bravo v vlogi mladoporočenca Greba vas z odlično igro lahko nasmeji do solz, odlična je tudi francoska igralka Ariane Labed v vlogi mladoporočenke Liliane.

Zgodba se dogaja med počitnicami na hrvaškem otoku, ima zabaven zaplet, a še zabavnejši so karikirani vsem nam znani prizori s plaž in hotelskih teras ob večerih. Avtorja scenarija sta Žbanićeva in znani pisatelj Aleksandar Hemon, ki živi v ZDA.

Žbanićeva (40) je po več dokumentarnih in kratkih filmih opozorila nase s prvim celovečercem Grbavica. Leta 2006 ga je poslala na berlinski filmski festival, kjer ga sprva niso uvrstili v tekmovalni program, temveč v spremljevalni.

Napisala je ogorčeno pismo direktorju festivala, češ da vnaprej zavračajo filme majhnih kinematografij in žensk. Direktor si ga je potem vendarle ogledal, ga uvrstil v tekmovalni program in na koncu je žirija Grbavico razglasila za najboljši film. S simpatično ustvarjalko smo se pogovarjali pred projekcijo Otoka ljubezni na Liffu.

Zakaj ste se odločili posneti tako drugačen film od prejšnjih?

Po Grbavici sem si želela posneti nekaj veselega, ker sem se bala, da bom dobila oznako režiserke, ki dela težke filme, saj so moji dokumentarni in kratki filmi govorili o povojni Bosni in Hercegovini. ­Grbavica je resda del mene, kajti živim z ljudmi, ki imajo take probleme, po drugi strani pa živim v državi, ki se zna tudi smejati.

Hotela sem narediti film, ki bo protiutež tistemu, kar sem delala prej. Zaradi finančnih razlogov se je vse skupaj zavleklo in v nekem trenutku sem po treh celovečernih filmih poklicala Hemona, ki je že leta moj prijatelj, in mu predlagala, da bi skupaj napisala scenarij. On je ravno končal dve knjigi in si je želel spremembe.

Oba sva se dotlej ukvarjala s težkimi temami in sva rekla, da bi bilo dobro narediti nekaj veselega, zabavnega. V BiH politiki in mediji ves čas ustvarjajo atmosfero težkega življenja, kar je res, toda po drugi strani so ljudje tudi srečni. V taki atmosferi je malone politično subverzivno narediti zabaven film.

To je prvi Hemonov scenarij?

Da, skupaj sva ga pisala po skypu, on je bil v Chicagu, jaz v Sarajevu. Drug drugega sva dopolnjevala v pogovorih o scenah, tako da zdaj sploh ne vem, kdo od naju si je kaj izmislil. Najučinkovitejša sva bila, ko sva se dobila v živo, na lokaciji snemanja, na morju, in potem v Sarajevu.

Vi ne eksperimentirate s slogom. Prisegate na preverjen, konvencionalen pristop?

Svojega dela ne morem analizirati. Vsakič poskušam narediti film, ki komunicira z občinstvom. Mislim, da so vse moje zgodbe take, da moram komunicirati z občinstvom, morda bi za kakšne druge zgodbe izbrala drugačen pristop. Ne odločam se vnaprej, kako bom kaj naredila, to pride spontano, ko pišem in iščem lokacije za snemanje.

Nekateri kritiki o Otoku ljubezni pravijo, da je vaš najboljši, druge ste razočarali, ker od vas niso pričakovali lahkotnosti, saj ste tudi sicer, ne le v filmu, družbeno in politično angažirani.

Ljudje imajo potrebo po predalčkanju. Sama mislim, da je ta film izredno političen in angažiran, morda bolj kot drugi. V filmu prevprašujem, kaj je družina, kje so njene meje. Sarajevčani, ki so precej konservativni, kar zadeva homoseksualne odnose, so na festivalu v Sarajevu vzljubili družino Grebo in jih razumevajoče spremljali pri vseh peripetijah.

Zame je veliko politično dejanje narediti film, ki ga tako konservativno občinstvo sprejme. Se pa nikoli ne odločim vnaprej, da bo moj film politični ali aktivistični, lotim se pač nekega vprašanja, ki me zanima, pri čemer ne izhajam s svojega političnega stališča, kajti to film ubija.

Pa vendar se zdi, da je ravno to razlog, da so vam v Bosni najprej obljubili denar za Otok ljubezni, ko pa so prebrali scenarij, so ga odklonili. Bili so očitki, da film ni družbeno sprejemljiv.

Fundacija za kinematografijo je scenarij zavrnila, 80 odstotkov sredstev pa je njen direktor dodelil svojemu podjetju. Proti temu sem protestirala, saj je šlo za konflikt interesov, potem pa so člani upravnega odbora začeli javno govoriti, da moj film promovira pedofilijo. O tem so pisali vsi mediji in to je bila za nas prava katastrofa. Ker nisem mogla kar čakati, smo poslali scenarij na Hrvaški avdiovizualni center, kjer smo dobili večino denarja, tako da je zdaj to hrvaški film z zelo majhno koprodukcijo iz Bosne.

Iz medijev je vtis, da vas nenadoma ne marajo več ne Bosanci ne Hrvati. S čim ste jih tako razjezili?

Februarja so bili veliki protesti v BiH, kar je zame nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo, in to zato, ker se je nenadoma končala nacionalistična zgodba, s katero politiki prepričujejo ljudi, da se borijo za svoj narod, v bistvu pa z njim manipulirajo in ga izkoriščajo. Prvič so ljudje vseh treh narodov začeli govoriti o socialnih problemih in zahtevali odstranitev skorumpiranih politikov, odpravo njihovih privilegijev, zahtevali so svoje plače, ki jih niso dobili že leta. Ljudje so nenadoma nehali biti ubogljivi in zame je bilo revolucionarno, da so končno nasprotovali ­avtoritetam.

V tistem času sta prišla v Bosno dva politika, hrvaški premier Zoran Milanović k mostarski HDZ, kjer je govoril, da rešuje Hrvate in je kot socialdemokrat obrnil zgodbo v nacionalistično smer. Dva dni pozneje je k bošnjaškim politikom prišel turški premier Ahmet Davutoğlu in govoril, da so ogroženi Bošnjaki.

Obema sem po facebooku napisala 'Marš domov', kar se je razširilo, saj sta prišla kot hijeni, ki trgata tkivo BiH, namesto da bi posebej Milanović podprl proteste in rekel, evo, končno je to multinacionalno gibanje, končno se govori o socialnih problemih, korupciji, vojnih dobičkarjih. On pa je prišel podpret nacionaliste in mafijo, kar mostarska HDZ je. Žal so se mnogi ljudje na Hrvaškem poistovetili z Milanovićem in mi zamerili.

Zaradi teh zamer vam nekateri na Hrvaškem očitajo denar, ki ste ga dobili za film.

Tudi v Turčiji sem izgubila dva milijona evrov. Turška televizija naj bi mi dala ta denar za moj novi film, a po moji izjavi o njihovem premieru so ga odtegnili. Tako delujejo te nesvobodne družbe. Sama se počutim kot državljanka svoje domovine, imam pravice in dolžnosti, in moja pravica je, da se potegnem zanjo, kadar ji hoče kdo škodovati. Na to ne gledam kot na patriotsko dejanje, ampak je to družbeni angažma.

Danes je povsod težko zbrati denar za film. V BiH najbrž še posebej?

V BiH je skoraj nemogoče narediti film, a vendar jih snemamo. S tem imam težave že od fakultete, ker vedno glasno povem, da se ne strinjam. To človeka izčrpava, a sem vsaj pomirjena sama s sabo. Zato, da bom lažje dobila denar za film, ne bom molčala. Saj sem imela pri vsakem filmu težave, pa se je nekako izšlo. Če naj bo film narejen, če naj pove pravo zgodbo, jo tudi bo, že nekako.