Jazz te osvobaja, dokler te ne ubije

Ko filmarji vzamejo glasbo smrtno resno. Nova Netflixova glasbena miniserija v novi normalnosti nosi preroško sporočilo.

Objavljeno
25. maj 2020 18.30
Posodobljeno
25. maj 2020 18.30
»Glasba ni zame nobena zabava. Je vse, kar imam,« pravi Elliot (André Holland) v seriji The Eddy. Foto Netflix
»Ko slišiš igrati zares dobrega glasbenika, je lahko to pogubno,« pravi Maja, poljska pevka v pariškem jazz klubu, imenovanem The Eddy, ki je prizorišče nove Netflixove serije. Tu se dogaja dramatična zgodba o ljubezni do glasbe, odnosih, ki jih pomaga zgraditi in razdreti, ter nepričakovanih življenjskih obratih, ki se tako ali drugače razrešijo na odru, kjer gre vedno smrtno zares.

Najprej je bila glasba. Priznani skladatelj, producent in tekstopisec Glen Ballard (redni sodelavec in avtor nekaterih pesmi Michaela Jacksona in avtor pesmi na platinastem albumu Alanis Morrisette Jagged Little Pill, ki je zdaj zaživel tudi kot predstava na Broadwayu) je dolga leta skladal pesmi – nabralo se jih je okoli šestdeset in s svojim bendom jih je preigraval na koncertih v Los Angelesu.

Slišal jih je Jack Thorne, iskani gledališki in filmski scenarist, in glasba je navdihnila zgodbo. Iz besedil in značaja posameznih skladb pa so se izoblikovali liki. Ameriški pianist Elliot se po družinski tragediji preseli v Pariz, kjer s trobentačem Faridom vodi jazz klub The Eddy. V hišnem bendu so tudi nezanesljiva in nesrečna pevka Maja, kubanski basist Jude, ki se bori z odvisnostjo od heroina, in hrvaška bobnarka Katarina, ki skrbi za bolnega očeta. Bend je dober in zanj se zanima spoštovan glasbeni založnik. A Farid se zaplete v nečedne posle z balkanskim kriminalcem Živkom, in ko stvari postanejo resne, Elliot sklene pakt s policijo. Za nameček v nepravem času v Pariz pripotuje njegova šestnajstletna hči Julie, neukročena trmoglavka, ki se zaljubi v arabskega glasbenika Sima.



Usode male rasno, etnično in kulturno mešane glasbene skup­nosti se usodno prepletejo v jazz klubu nekje na obrobju Pariza in odvijejo v osmih dejanjih, v katerih je vsak med njimi enkrat glavni junak. Ritem v prvih dveh epizodah odredi oskarjevec Damien Chazelle, s svojo direktno, brezkompromisno, grobo, a do detajlov pozorno režijo. Nemirna kamera z roke od blizu sledi protagonistom, perkusivna montaža pa lepi posnetke v pulzirajočo celoto. Med dolgimi glasbenimi sekvencami postane pogled kamere najbolj intenziven, opreza za podrobnostmi, se plazi po inštrumentih, lovi glasbene reakcije in improvizira.

Preberite še:

Če bi svetu vladal jazz


Petintridesetletni režiser in nesojeni bobnar Chazelle se je v svojem prvem poskusu s serijo, kakor kaže, nekoliko sprostil po resnih studijskih filmih (Prvi človek) in se dodobra prepustil strasti do jazza, ki jo je izkazal že v Ritmu norosti (Whiplash) in Deželi La La. Njegovemu zgledu so suvereno sledili še Alan Poul (Pod rušo, Uredništvo) ter dve režiserki Francozinja, Houda Benyamina in Maročanka Laïla Marrakchi, ki so režirali vsak dve epizodi serije. Britansko-nemško-ameriška ustvarjalna naveza s številnimi drugimi vplivi je zato videti kot mešanec med neodvisno ameriško produkcijo in evropsko koprodukcijsko dramo.

image
Usode male rasno, etnično in kulturno mešane glasbene skupnosti se usodno prepletejo v jazz klubu nekje na obrobju Pariza. Foto Netflix

 

Modernizirane klasike


Če je Gershwinov Amerikanec v Parizu prva asociacija ob gledanju Eddyja, ni napačna. Prav ta zgodba (glasbena in filmska v režiji Vincenteja Minnellija) je navdihnila Ballarda in Thorna in želela sta si jo posodobiti. Pariz ni več privlačno, razsvetljeno mesto, evropska meka jazza, kjer temnopolti jazzisti iz rasističnih Združenih držav uživajo zasluženo spoštovanje in priznanje, marveč multikulturni talilni lonec, s sumljivimi tipi, ki se zbirajo v zanemarjenih mestnih predelih. V seriji ni videti prepoznavnih pariških vedut, Eifflov stolp morda bežno uzremo dvakrat, nekje v drugem planu. Tudi zato se spom­nimo še na eno večkrat uglasbeno klasiko, Nesrečnike, nazadnje modernizirano v vznemirljivem filmu francoskega režiserja malijskih korenin Ladja Lyja, s katero si The Eddy deli tudi igralca Alexisa Manentija (v vlogi Živka).

Serija predstavi široko paleto znanih igralcev, v glavni vlogi zaskrbljenega Elliota nastopa André Holland (Selma, Mesečina in serija The Knick), njegovo hčer Julie igra Amandla Stenberg (Igre lakote), pevko Majo pa Joanna Kulig (Hladna vojna, Ida). Filmske glasbenike igrajo resnični glasbeniki, med njimi je hrvaška bobnarka Lada Obradović.



The Eddy – podobno kot še ena »jazzovska« serija Treme (imenovana po neworleanški soseski), ki je poleg znatnega dela igralske zasedbe iz Skrivne naveze (The Wire), glasbenim poznavalcem v veselje, epizodne vloge namenila plejadi znamenitih jazzistov od Rona Carterja, Trombona Shortyja, Terencea Blancharda, Nicholasa Paytona do Elvisa Costella – trpi za pomanjkanjem vsebine.

Vzdušje posameznega prizora sicer kreira stilsko pestra glasbena atmosfera, a so zapleti precej neverjetni, konflikti večkrat na silo in umetno sproženi, dejstva naivno posplošena, abruptni izpadi pa vselej pospremljeni z improvizirano glasbo, ki velja, kakor nekoliko površno nakazuje serija, za konfuzno, polno napetosti, kaosa in celo nasilja. Serija, tako kot improvizacija, imanentno vsebuje elemente presenečenja, večinoma pa manko v zgodbi in predzgodbi likov kompenzira z ambientalnimi mašili, pri čemer je posebno dobro izrabljena tišina.
 

Smrtno resno


Jazz te osvobaja, dokler te ne ubije, je zapisal francoski pisatelj Christian Gailly v svojem romanu Večer v klubu in bržkone bi se ustvarjalci serije z njim strinjali. Da je jazz zanj resna stvar, je Chazelle jasno sporočal že v Ritmu norosti, ki so ga načeloma glasbeniki pospremili z dvignjeno obrvjo, češ na silo se v glasbi ne pride daleč, treba se je sprostiti in pustiti, da steče skozte. Če je Ritem norosti res posnet po Chazellovi osebni izkušnji na glasbeni šoli, potem je bolje, da se je posvetil filmu. Tu kaže precej več sproščenosti.



»Glasba bi morala biti zabavna, mi pa se prav nič ne zabavamo,« se v seriji pritožujejo glasbeniki, ko jim Elliot strogo gleda pod prste. »Zame ni nobena zabava. Je vse, kar imam,« jim odvrne, ko se na vse pretege trudi obdržati svoj klub. To pa je tudi osnovna ideja serije The Eddy. Glasba rešuje živ­ljenja. Je vitalna, nagonska. Zahteva popolno predanost, razgaljenost in iskrenost. Improvizacija je vrlina, ki ti pomaga preživeti v svetu z nejasno prihodnostjo. Na odru lahko vsak izrazi svoje stališče, povzdigne glas, sicer preslišan, utišan. Klub pa postane svetišče, zatočišče številnim in od njega so odvisna mnoga življenja.

Danes, ko so glasbena prizorišča povsod po svetu zaradi pandemije zaprta in nekatera ne bodo nikoli več oživela, to sporočilo serije, ki jo je Netflix uvrstil v program 8. maja, zveni naravnost preroško.