Ježka potrebujemo danes vsi

Produkcijska hiša Petra Pan režiserke Petre Seliškar in snemalca Branda Ferra že dobro desetletje ustvarja kreativne dokumentarne filme. Kar osem let pa se je ukvarjala z nastankom dokumentarca o Franu Milčinskem - Ježku, ki so ga nedavno predvajali na Liffu. Sedaj je v distribuciji kino art mreže.

O Ježku obstaja kar nekaj dokumentarnih filmov, vaš je pa najbolj drugačen. Kaj je vas fasciniralo pri Ježku?

To je človek, ki ga čas ne bo nikoli povozil, in takšni ljudje me zanimajo. Govori to, kar čuti in kar je doživel. Zna biti preprost in hkrati zelo natančen, kar sploh ni lahko.

Zadnjih nekaj let se zdi, da je prišlo do prave renesanse zanimanja za tega vsestranskega človeka in umetnika.

Še vedno se premalo zavedamo, da ga imamo. Res je, da je založba Sanje veliko naredila za njegovo promocijo, zato se je v osmih letih, od kar smo delali na filmu, zanimanje zanj opazno povečalo. Mislim, da je imela Slovenija dosti več Ježkove kritične misli, naprednih idej, ko sem odraščala kot pa zdaj. Zdaj ljudje cenijo enostaven odgovor dosti bolj kot pravi odgovor. Jamranje je zamenjalo kritično misel, tako, da ne vem, če bi bil Ježku ta čas všeč, meni ni. Mogoče je zanimanje zanj vračanje h kritični misli, ki je bistvena za napredek. Zato Ježka potrebujemo vsi.

Zagotovo je bil pri nas prvi multimedijski umetnik …

Temu lahko le pritrdim, zato smo skušali iz filma narediti tudi multimedijski projekt, ki pa se še ni zgodil… Je bilo še prezgodaj za interaktivni - multimedijski film. No, še je čas. Ježek nam ne bo nikamor pobegnil, saj so še zelo veliko treba narediti skupaj z njim. Film se nadaljuje ...

… prav tako je bil tudi vedno zelo ljudski človek. Pri občinstvu vseh starosti je bil zelo spoštovan.

Tega ne vem, vem, da so ga imeli ljudje radi, ker so čutili, da jih ima on res rad. Vsakemu je namreč dal košček sebe. Kot pravi v filmu: 'Nočem lezti na Montparnasse, raje sem pri ljudeh, ki jih imam tako rad! Jaz nisem umetnik, jaz sem samo komunalna storitev. Nekaj, kar je ljudem na voljo za vsakdanjo rabo, kot trotoar, vodovod, trolejbus. Rad bi bil samo navaden klovn za navadne ljudi. Rad bi bil dvorni norec njegovega veličanstva človeka.'

Ne vem pa kako je kotiral v umetniških in akademskih krogih. Verjetno tako kot mi dokumentaristi, ne vem, če so ga dovolj resno jemali. Zame je Ježek kot čebula, vedno odkrivam še kakšen nov sloj, ki ga prej nisem opazila. Še vedno me spravi v jok in v smeh. Še vedno ga berem kot dobro kuharsko knjigo, ki ti da vedno nove ideje za kaj dobrega.

Verjetno je bil trn v peti kakšnim trdobučnežem v partiji in morebiti še v državni upravi.

A nismo vsi, ki iskreno ustvarjamo? Pred filmom in koncertom, ki je sledil v Kinu Šiška v okviru Liffa, sva se z Josipo Lisac pogovarjali o Ježku. Prišla je do zaključka, da je bil Ježek aktivist. To očitno pride v paketu, imava pa podobne probleme, Jaz in Ježek prezirava birokracijo. Mislim, da ubija ustvarjalnost. Redki so, ki pomagajo ustvarjalcem.

Zaradi svojega dolgega jezika je bil v zaporu le enkrat, pa še to so ga zaprli italijanski fašisti. Tam je močno zbolel in ta bolehnost ga je zaznamovala za celo življenje.

Nekje sem prebrala, da je bil čez zimo v taborišču v Gonarsu. Mislim, da je tam napisal Arestantovo odo stenici, ki jo v filmu izvajata Jani Hace in Josipa Lisa.

Ježek je imel prav poseben čut za življenje, verjetno zato, ker ga je po vseh teh težkih izkušnjah cenil bolj kot mi. Znal ga je opazovati. Imel pa je tudi izjemen talent, da je svoje občutke lahko tako natančno pretočil nazaj med ljudi, kjer je znal opaziti vse, kar večina ne vidi nič.

Od kod tako drzen koncept za film Moj narobe svet, da njegove pesmi izvedejo predvsem tudi glasbeniki?

Želja, da bi Ježek postal zanimiv za ljudi, ki niso iz tega okolja, je rastla osem let. Koncept se v osmih letih ni spremenil, želela sem da Ježek govori svoje življenje in da glasbeniki iz vsega sveta izvajajo njegove pesmi na svoj način. Nobenih intervjujev in spominov … samo Ježek in njegovo življenje. Vztrajala sem tudi zaradi vseh teh neverjetnih ljudi, ki so verjeli v ta film.

Ježkove pesmi so številni domači glasbeniki pogosto interpretirali. Vi pa ste se odločili, da ga bodo, razen Tomaža Pengova, interpretirali tuji glasbeniki. Nekoliko nora ideja?

Razlika med Tomažem in drugimi je prav v tem, da je on Črno pego čez oči uglasbil sam, ko je bil Ježek še živ in je bila njegova izvedba Ježku zelo pri srcu. Za druge glasbenike pa ne vem, če bi bili Ježku všeč ali ne. Ostali izvajalci v filmu Ježka niso poznali. Jaz sem jim ga predstavila in so ga prepoznali za svojega junaka. Oni so ga na novo odkrili in ga niso zgolj interpretirali. Prebrali so vse predlagane prevedene pesmi in si izbrali svojo.

Kako vam je uspeli prepričati tako zanimiv cvetober izvrstnih glasbenikov in glasbenic, da so sodelovali pri tem?

Pomembno je, kako pristopiš in kako svojo željo in idejo preneseš. Vsi so ga sprejeli, začutili so njegovo senzibilnost in v njej prepoznali svojo.

Kako je pa bilo s prevodi njegovih pesmi?

Srečo sem imela, da sem spoznala Chrisa Eckmana, ki nam je glasbo produciral in seveda tudi povabil nekaj svojih glasbenih prijateljev, kot so Robert Fisher ter Hugo Race in sam nastopil s svojo skupino Last Side Of The Mountain. Ne gre samo za prevode, ampak, kako v jeziku obdržati avtentičnost in narediti pesmi spevne, kar seveda ni lahko. Chris je tukaj naredil kapitalno delo..

Je to film, za katerega je zanimanje pri organizatorjih festivalov dokumentarnega in dokumentarno–glasbenih filmov?

Čakamo še na odgovor dveh večjih festivalov, za mednarodno Premiero, sicer pa dobivamo veliko povabil.