Jure Henigman, Postali bomo prvaki sveta

Pogovor z igralcem MGL Juretom Henigmanom.

Objavljeno
19. marec 2015 21.49
Teja Roglič, Vikend
Teja Roglič, Vikend
Kot otrok je na dvorišču metal na koš in sanjal, da ga opazujejo skavti, ki ga bodo povabili v NBA. No, potem ni postal igralec košarke, ampak igralec. A v koprodukcijskem filmu o slavju jugoslovanske reprezentance na svetovnem prvenstvu je Jure dobil priložnost, da zaigra Iva Daneua, in ugotovil je, da so aplavzi ob koših zares še slajši od tistih v gledališču.

Svetovno prvenstvo je bilo leta 1970, 15 let pred vašim rojstvom. Ste sploh imeli mnenje o tem dogodku?

Seveda sem vedel za uspehe jugoslovanske košarke, ko sem dobil vlogo, sem najprej poklical očeta, ki je velik ljubitelj košarke, a kaj ko je bil tudi on takrat star le deset let. Spomni se, da je prvenstvo gledal na televiziji, a je veliko že pozabil. Zato sem si nabral čtivo, gledal youtube in bral knjige ter šele tako ugotovil, kakšen fenomen je bil to, kako velika je bila jugoslovanska košarka v svetovnem merilu. Ta generacija je bila tista, ki je odprla pot vsem naslednjim. Sicer na celotno obdobje Jugoslavije gledam z distanco, ker sem otrok neke druge generacije, je pa gotovo tako, da bolj ko se oddaljujemo, bolj se pri starejših ljudeh pojavlja nostalgija. In tudi mi poslušamo, kako lepo in složno je bilo takrat. Seveda je tako zaradi časovne oddaljenosti, slabe stvari se pozabijo.

Kako je bilo na avdiciji, ste igrali košarko?

Avdicija v Ljubljani je potekala že nekaj dni, preden je režiser Darko Bajić na povabilo Sebastijana Cavazze prišel gledat našo predstavo, očitno sem se mu zdel zanimiv, ker je naredil še en krog avdicij. A kaj ko sem imel jaz dva dni pred tem nezgodo v Tivoliju, plezal sem po vrvi, se prehitro spustil in si posnel kožo s prstov. Vedel sem, da bo na avdiciji koš, in nisem mogel verjeti, da bom prav pri košarki, ki jo imam tako rad, zdaj delal avdicijo s povitimi in pohabljenimi prsti. Ampak očitno so videli, da mi žoga ni tuja. Potem sem izvedel, da sem dobil vlogo Iva Daneua, in čutil velik ponos, ker je to največji slovenski košarkar. Pustimo zdaj ob strani Gogija Dragića, ki je tako ali tako faca, Daneu je tisti, ki je veliko naredil za naslednje generacije. Ko sem dobil scenarij, sem bil malo razočaran, ker je zgodba ekipe potisnjena v drugi plan, to je film o štirih ustanoviteljih jugoslovanske košarke, je bolj ljubezenska kot športna zgodba. Mi, ki smo igrali na prvenstvu, smo prikazani bolj površinsko.

Ste pa kar malo kritični do filma, ki bi ga morali po vseh pravilih promovirati …

No, filma še nisem videl, govorim glede na scenarij. Je pa film v Srbiji že velik hit, zelo ga hvalijo. A če bi jaz delal film o tej generaciji jugoslovanske košarke, bi ga delal drugače, več bi se ukvarjal z ekipo. Je pa verjetno težko delati zanimiv film o ekipi, ki je bila po vseh pričevanjih tako složna.

Verjetno ste pred snemanjem spoznali tudi Iva Daneua, kako sta se ujela?

Zelo sem si ga želel spoznati, a ko sem dobil njegovo številko, sem kar nekaj časa zbiral pogum, da bi ga poklical. Ko sem ga ves živčen končno poklical, se je oglasil prijazen gospod, ki je rekel, da se z veseljem dobi z mano. Srečala sva se na kavi, bil je zelo zgovoren, morda je več govoril o drugih prvenstvih, saj je bil na tem poškodovan, in ni preživel veliko časa na igrišču. Jaz pa sem se mu že vnaprej opravičil, če mu kaj pri moji igri ne bo všeč (smeh).

Pravite, da imate radi košarko, ste jo kdaj tudi zares igrali?

Čeprav sem treniral rokomet, je bila košarka zame vedno šport številka ena. Doma sem imel koš, z bratom sva igrala, bil sem mulc v časih Michaela Jordana, ko smo bili vsi obsedeni z njim in smo sanjali o NBA. Metal sem na koš in v otroški fantaziji razmišljal, kako me ravno zdaj opazuje skavt iz Amerike (smeh). Privilegij je, da sem lahko kot igralec zdaj to uresničil. Snemali smo v dvorani, polni ljudi, igrali smo tekmo, simulirali akcije, in ko sem dal koš, se je dvorana res na ves glas zadrla. Čeprav veš, da to ni resničen aplavz, je to nor občutek.

Drugačen kot občutek ob aplavzu v gledališču?

Ja, drugačen, na koncu predstave je pač vedno aplavz. Ne veš, komu ploskajo, vsem ali enemu posebej. Ko daš koš, pa veš, da ploskajo tebi. Umetnost vate prodira počasi, te požgečka in potem dlje spremlja, šport pa navduši takoj, to je čista doza adrenalina.

Film ste snemali lani poleti, in če se pravilno spomnim, je Titova slika v središču Ljubljane razburila kar nekaj ljudi …

Snemali so sprejem košarkarjev v središču Ljubljane in seveda je bilo treba urediti okolico. A ker je bilo to ravno med volitvami, je bilo smešno slišati opazke ljudi, kaj se gremo, ali je Tito spet nazaj, kateri levičar se je tega spomnil (smeh). Ampak pri nas je pogosto tako, da so ljudje nevedni, vse se vrže v en koš, nihče se nič ne pozanima.

Kako pa ste se igralci vrnili v tisti čas? Tu ciljam predvsem na obleke in frizure.

Najbolj so mi bile všeč legendarne modre trenirke, hotel sem jo obdržati po snemanju, ampak kaj ko bo treba posneti še serijo. Tako kot pri projektu Montevideo bodo namreč tudi tu po filmu posneli še serijo. Sicer pa smo poleg trenirke, dresa in all stark v filmu nosili še obleko za sprejeme. Jaz sem imel od vseh najkrajšo frizuro, ker je bil gospod Daneu takrat že malo plešast, čeprav on tega ne prizna. Rekel je: ne, takrat pa še nisem bil, čeprav se na slikah vidi (smeh). Zato sem bil jaz zelo za to, da mi naredijo plešo, ampak mi je režiser v šali rekel, da bi tako izgubili naklonjenost deklet (smeh).

Po Montevideu se zdaj Srbi s tem filmom spominjajo še zlatih časov košarke, je to zato, ker se raje kot da bi se soočili z ne preveč rožnato sedanjostjo, spominjajo zmagoslavne preteklosti?

Montevideo je dober film, pa tudi sicer ves svet snema filme o takšnih dogodkih, zato se mi zdi čudno, da tega niso posneli že prej. To je film za ljudi, film, ki govori o nekem času, o ljudeh, ki so nekaj sanjali in to uresničili. Kje pa piše, da je treba delati samo filme z resnimi temami za festivale in žirije.

Pred dvema letoma ste se na berlinskem festivalu predstavljali med obetavnimi mladimi igralci v okviru programa Shooting Stars. Lahko zdaj rečete, da se vam je splačalo biti tam? Tudi film Postali bomo prvaki sveta je koprodukcija.

Nisem mojster samopromocije, odzovem se, če me kdo pokliče. Morda sem prevelik tradicionalist, a tudi iz prakse vem, da ne morem dobiti dela s tem, da nekoga pokličem, ampak tako, da dobro delam. Nikoli nikjer ne iščem priložnosti, da bi komu lezel v rit, niti ne bi tako hotel dobiti dela. Morda se kaj odpre, morda tudi zaradi kadrov v tem filmu, tudi po Berlinu sem imel nekaj avdicij, ampak nič konkretnega.

Se obeta kaj na domačem filmu? Igrali ste v Dvojini in Izletu, zdi se, da ste z Nejcem Gazvodo, Nino Rakovec in Luko Cimpričem prav klapa …

Res smo klapa, Nejc zdaj dela v našem gledališču. Poleti sem imel manjšo vlogo v filmu Matevža Luzarja, drugih načrtov pa nimam. Kot sem rekel, samopromotor nisem, poklical me pa tudi še ni nihče (smeh).

Še vedno igrate v Iliadi, eni najbolj odmevnih produkcij v zadnjem času, pred premiero se je veliko pisalo o tem, da ste poškodovanemu Sebastijanu Cavazzi vzeli glavno vlogo, njegovo življenjsko vlogo. No, kdor je videl Iliado, ve, da nobena vloga ni glavna. Kako ste se počutili ob teh govoricah?

Ko sem šel po cigarete v trafiko in videl ta naslov, me je kar sezulo. Ampak to so spet ta naša pavšalna opazovanja. Vsak dela svoj poklic, tudi rumeni mediji. Žal mi je da, se neke stvari izkrivljajo, potvarjajo in napihujejo, a to pač sprejmeš. Da je ena vloga v eni predstavi največja v življenju, je velika neumnost. Dobro smo delali, zadovoljni smo z odzivom, ne bi pa mistificiral tega projekta. Veliko je naredila tudi bombastična oglaševalska akcija in vesel sem, da smo široki množici približali nekaj, kar se zdi težko in kompleksno. Med ljudmi naše stroke pa je več kritike, verjetno tudi zaradi vse te promocije.

Kaj vas čaka v MGL?

Z Aleksandrom Popovskim delam Brechtov tekst Dobri človek iz Sečuana, premiera bo aprila. Potem pa upam, da si bom malo spočil, sezona je bila dolga. Prileglo bi se mi kakšno prosto dopoldne (smeh).