Kaj je narobe z eno od največjih hollywoodskih uspešnic vseh časov?
HBO je začasno odstranil film V vrtincu s spletne platforme za pretočne vsebine.
Odpri galerijo
Skoraj štiriurno filmsko sago V vrtincu je posnel Victor Fleming, glavna junaka sta Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) in Rhett Butler (Clark Gable).
Medtem ko demonstranti po svetu v imenu protirasizma in s sloganom Black Lives Matter (Življenja temnopoltih so pomembna) podirajo spomenike zgodovinskih osebnosti, je pod drobnogledom tudi ena od največjih hollywoodskih uspešnic vseh časov. Filmska klasika, ki jo je Ameriški filmski inštitut uvrstil med prvo deseterico najboljših ameriških filmov, se je znašla v neusmiljenem vrtincu razprav.
Ko je HBO prejšnji teden sporočil, da bo začasno odstranil film s spletne platforme za pretočne vsebine, se je zdelo, da se bo porušil še en spomenik konfederacije. To se je zgodilo le dan po odmevnem javnem pismu Johna Ridleyja, z oskarjem nagrajenega scenarista filma Dvanajst let suženj, ki je V vrtincu opisal kot film, ki če »že ne ignorira grozot suženjstva, krepi in utrjuje boleče stereotipe o temnopoltih«, ter pozval, naj ga predstavijo z zgodovinskim kontekstom.Čeprav so v HBO zapisali, da je film režiserja Victorja Fleminga in nepozabne igralske ekipe (Vivien Leigh, Clark Gable, Hattie McDaniel, Ann Rutherford, Leslie Howard) izdelek svojega časa ter prikazuje nekatere etnične in rasne predsodke, ki so bili žal običajni v ameriški družbi, se predvsem ameriški mediji sprašujejo, kaj storiti z drugimi kulturnimi artefakti, ki kažejo sramotne vidike ameriške zgodovine.Kako daleč iti, si pravzaprav nihče ne upa napovedati, kajti V vrtincu ni edini film, ki slavi ameriško obdobje suženjstva.
Eden od takih je tudi Rojstvo naroda (The Birth of a Nation) iz leta 1920, triurni ep, v katerem so temnopolti primitivni, nevzgojeni posiljevalci, svobodni suženj nevaren, film pa naj bi pripomogel k ponovnemu vzponu kukluksklana v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ali Disneyjeva risanka Dumbo iz leta 1941, v kateri je ptici ime Jim Crow (ime, ki je bilo nekoč slabšalno za temnopolte). Tudi muzikal Zgodba z zahodne strani, v katerem je kup portoriških imigrantov z zelo belopolto Natalie Wood, je nekaj spornih naslovov naštel avtor Jeff Yang na spletni strani CNN.
Afroameriški pisci in aktivisti so menda protestirali takoj ob izidu romana Gone with the Wind Margaret Mitchell leta 1936 (pozneje je knjiga dobila ameriško nacionalno nagrado za književnost, danes poimenovano Pulitzerjevo), nadaljevalo se je tri leta pozneje ob filmu, kjer so bile kritike uperjene predvsem proti romantični upodobitvi pasivnih sužnjev (srečnih in zadovoljnih, medtem ko služijo lastnikom), sentimentalizirani upodobitvi življenja na sužnjelastniškem jugu, prav tako tudi proti stereotipnim vlogam, ki jih igrajo črnski igralci v filmu.
A kakorkoli, štiri ure dolg blockbuster, katerega osrednji temi sta državljanska vojna na ameriškem jugu in ljubezen med Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) in Rhettom Butlerjem (Clark Gable), še vedno velja za eno od največjih hollywoodskih uspešnic, konec koncev je dobil deset oskarjev. Njegova epska veličina se je pokazala že ob dolgem snemanju, nenehnih menjavah ekipe, ekscesnem proračunu in zaslužku. Do danes naj bi ostal filmski rekorder.
Rasizem je bil v takratni ameriški družbi nekaj tako vsakdanjega in samoumevnega, da celo Hattie McDaniel, ki v filmu igra hišno služabnico, na premiero 15. decembra 1939 v Atlanti sploh ni mogla priti, na podelitvi oskarjev, kjer je kot prva Afroameričanka dobila zlati kipec za najboljšo stransko vlogo, pa je sedela ločeno od preostale ekipe.
Tako je bil razkošen film, ki je po mnenju mnogih oblikoval ljudsko razumevanje državljanske vojne, na neki način sporen od začetka in do danes niso pojenjali kritični glasovi, ki so v zadnjem času na krilih protestov dobili zagon. In kaj zdaj? Gledati film kot rasistični simbol in ne kot zabavo, so predlagali različni filmski kritiki, profesorji zgodovine, sociologi in filozofi. Ne moremo se vrniti v preteklost in spremeniti okoliščin, ki so privedle do nastanka, prav tako se ne moremo pretvarjati, da film ne obstaja.
»Gledati ga moramo v ustreznem kontekstu. Dodati pomembne informacije o rasni zapuščini tega in drugih filmov je korak v pravo smer,« je za Guardian zapisal Todd Boyd, predstojnik oddelka za študij ras in popularne kulture na Univerzi Južne Kalifornije. Navsezadnje pa ... jutri je nov dan, bi dodala filmska junakinja Scarlett O'Hara.
Ko je HBO prejšnji teden sporočil, da bo začasno odstranil film s spletne platforme za pretočne vsebine, se je zdelo, da se bo porušil še en spomenik konfederacije. To se je zgodilo le dan po odmevnem javnem pismu Johna Ridleyja, z oskarjem nagrajenega scenarista filma Dvanajst let suženj, ki je V vrtincu opisal kot film, ki če »že ne ignorira grozot suženjstva, krepi in utrjuje boleče stereotipe o temnopoltih«, ter pozval, naj ga predstavijo z zgodovinskim kontekstom.Čeprav so v HBO zapisali, da je film režiserja Victorja Fleminga in nepozabne igralske ekipe (Vivien Leigh, Clark Gable, Hattie McDaniel, Ann Rutherford, Leslie Howard) izdelek svojega časa ter prikazuje nekatere etnične in rasne predsodke, ki so bili žal običajni v ameriški družbi, se predvsem ameriški mediji sprašujejo, kaj storiti z drugimi kulturnimi artefakti, ki kažejo sramotne vidike ameriške zgodovine.Kako daleč iti, si pravzaprav nihče ne upa napovedati, kajti V vrtincu ni edini film, ki slavi ameriško obdobje suženjstva.
Eden od takih je tudi Rojstvo naroda (The Birth of a Nation) iz leta 1920, triurni ep, v katerem so temnopolti primitivni, nevzgojeni posiljevalci, svobodni suženj nevaren, film pa naj bi pripomogel k ponovnemu vzponu kukluksklana v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ali Disneyjeva risanka Dumbo iz leta 1941, v kateri je ptici ime Jim Crow (ime, ki je bilo nekoč slabšalno za temnopolte). Tudi muzikal Zgodba z zahodne strani, v katerem je kup portoriških imigrantov z zelo belopolto Natalie Wood, je nekaj spornih naslovov naštel avtor Jeff Yang na spletni strani CNN.
Hattie McDaniel, ki v filmu igra hišno služabnico in je za vlogo prejela oskarja, na premiero 15. decembra 1939 v Atlanti ni mogla priti, na podelitvi oskarjev je sedela ločeno od preostale ekipe. Fotografije promocijsko gradivo Foto Promocijsko gradivo
Sporen od začetka do danes
Afroameriški pisci in aktivisti so menda protestirali takoj ob izidu romana Gone with the Wind Margaret Mitchell leta 1936 (pozneje je knjiga dobila ameriško nacionalno nagrado za književnost, danes poimenovano Pulitzerjevo), nadaljevalo se je tri leta pozneje ob filmu, kjer so bile kritike uperjene predvsem proti romantični upodobitvi pasivnih sužnjev (srečnih in zadovoljnih, medtem ko služijo lastnikom), sentimentalizirani upodobitvi življenja na sužnjelastniškem jugu, prav tako tudi proti stereotipnim vlogam, ki jih igrajo črnski igralci v filmu.
A kakorkoli, štiri ure dolg blockbuster, katerega osrednji temi sta državljanska vojna na ameriškem jugu in ljubezen med Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) in Rhettom Butlerjem (Clark Gable), še vedno velja za eno od največjih hollywoodskih uspešnic, konec koncev je dobil deset oskarjev. Njegova epska veličina se je pokazala že ob dolgem snemanju, nenehnih menjavah ekipe, ekscesnem proračunu in zaslužku. Do danes naj bi ostal filmski rekorder.
V vrtincu je leta 1940 prejel petnajst nominacij za oskarje, dobil jih je deset, med njimi prvega za temnopolto igralko.
Foto Promocijsko gradivo
Foto Promocijsko gradivo
Rasizem je bil v takratni ameriški družbi nekaj tako vsakdanjega in samoumevnega, da celo Hattie McDaniel, ki v filmu igra hišno služabnico, na premiero 15. decembra 1939 v Atlanti sploh ni mogla priti, na podelitvi oskarjev, kjer je kot prva Afroameričanka dobila zlati kipec za najboljšo stransko vlogo, pa je sedela ločeno od preostale ekipe.
Tako je bil razkošen film, ki je po mnenju mnogih oblikoval ljudsko razumevanje državljanske vojne, na neki način sporen od začetka in do danes niso pojenjali kritični glasovi, ki so v zadnjem času na krilih protestov dobili zagon. In kaj zdaj? Gledati film kot rasistični simbol in ne kot zabavo, so predlagali različni filmski kritiki, profesorji zgodovine, sociologi in filozofi. Ne moremo se vrniti v preteklost in spremeniti okoliščin, ki so privedle do nastanka, prav tako se ne moremo pretvarjati, da film ne obstaja.
»Gledati ga moramo v ustreznem kontekstu. Dodati pomembne informacije o rasni zapuščini tega in drugih filmov je korak v pravo smer,« je za Guardian zapisal Todd Boyd, predstojnik oddelka za študij ras in popularne kulture na Univerzi Južne Kalifornije. Navsezadnje pa ... jutri je nov dan, bi dodala filmska junakinja Scarlett O'Hara.
