Kaj je resničnejše, življenje ali film?

Tolstoj bi se najbrž strinjal, da srečne družine niso prav nič filmogenične. Tisto, kar jih za takšne naredi, je trenutek, ki to idilo načne in usodno razpoka.

Da to ni nujno vedno res, je sicer v letošnjem tekmovalnem sporedu pokazal film Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, v katerem je funkcionalna družina predstavljena kot neka samoumevna, neproblematična, tako rekoč pragmatična entiteta, ki je čustvena izpraznjenost ne aktivira, ampak vztraja v svojem kompromisarskem statusu quo.

Povsem drugače je s filmom, ki ima družino že v naslovu, le da s pomanjševalnico. Gre za Družinico, peti igrani celovečerec Jana Cvitkoviča, ki ga naš edini režiser z beneškim levom prihodnosti za Kruh in mleko odpre prav s predzadnjo sekvenco tega svojega prvenca – prizorom, v katerem Peter Musevski pijan obleži pred vhodnimi vrati svojega blokovskega stanovanja, po stopnicah pa počasi polzi curek tistega famoznega mleka.

Ta avtocitat uvede pred televizijo sedečo družino, ki si je očitno skupaj ogledala Cvitkovičev film in ki ga najstniški Miha komentira v smislu, češ da vse to, kar so videli, ni nič res, na kar mu oče Marko (Primož Vrhovec) odvrne, da gre pač za film. Življenje je torej resničnejše od filma.

Cvitkovič vzpostavi svojo družinico kot od zunanjega sveta skorajda scela izolirano idilo, potem pa to zunanjost zgrne nanjo. Marko je šarmanten in priljubljen gimnazijski profesor filozofije, ki ga vanj zaljubljena dijakinja iz nemoči, ker jo zavrne, obtoži spolne zlorabe. Po pritisku ravnatelja, češ da bo tako najbolje za šolo, da odpoved in afere ne razrešuje.

Kmalu dobi odpoved tudi njegova žena Dunja (na festivalu v Montrealu za to vlogo nagrajena Irena Kovačević), vodja razvojnega oddelka v nekem podjetju, in dotlej spodobno situirana štiričlanska družina s kreditom za stanovanje in avtom na lizing se znajde brez dohodkov. Do tu je zgodba v skladu z nekim potrebnim verizmom, ki ga gledalec ne postavlja pod vprašaj.

Ekonomski razpad in z njim tudi razpad še včeraj ljubečega para, ki sledi, pa kaže dva visoko izobražena posameznika brez kakršnihkoli socialnih veščin, kar bi morda lahko pripisali socialno deprivilegirani margini, pa tudi brez širših družinskih in socialnih stikov – torej nekega okolja, ki v takšni situaciji pokaže svojo pravo naravo. Bodisi, da priskoči na pomoč, bodisi da se te pomoči v svojem udobju ustraši.

Tako Dunja in Marko v svoji nesreči ne doživljata morebitne zavrnitve bližnje okolice, staršev ali prijateljev, ki bi ju psihološko motivirno pahnilo v razočaranje in pasivnost ter kazalo na širše družbeno vrednostno razsutje. V iskanju rešitev tudi nista v ničemer prav zares aktivna. Nasprotno, Marko se ob pomanjkanju samospoštovanja zelo hitro zapije, Dunja pa celo ponuja svojemu bivšemu šefu. Edina, ki skušata biti razmeram kos po svojih močeh, sta otroka.

Sredi nestabilne družine

Problem Družinice ni, da uperi prst v družbo, v kateri nepričakovana izguba službe sicer dobro situiranih, predvsem pa izobraženih posameznikov tako rekoč nikogar zares ne vznemirja in z brezdušnim birokratskim svetom neživljenjskih zakonov povsem odpovedo tudi socialne službe. Nesporazum je tu predvsem v enoplastnem, skorajda plakativnem prikazu problematike, ki družbeno še kako relevantno tematiko iz te družbe povsem umakne. Kot bi ta film sicer suspenzivno umirjenega tempa, odmerjene režije, vizualne izbrušenosti in igralske prepričljivosti povozila resničnost sama.

Prav nič neveristično filmska pa je Družina, desetletje nastajajoči dokumentarec Roka Bička, režiserja, ki je s svojim prvencem Razredni sovražnik slavil v Portorožu pred štirimi leti. Družina iz naslova se upira kakršnikoli tradicionalni definiciji družine, pa čeprav ima natanko tisto, kar družino temeljno definira, starša in otroka. V središču je Matej Rajk, ki ga spremljamo od njegovih srednjih najstniških in šolsko problematičnih let do njegovih srednjih dvajsetih, ko postane oče.

Biček odpre film s posnetkom poroda (in, mimogrede, kot zanimivost – resnični porod je letos prikazan še v dveh filmih, Ivanu Janeza Burgerja in Vztrajanju Mihe Knifica), torej trenutkom, ko Matej in Barbara dobita hčerko Nio. Matej v tem obodbju živi pri Barbari in njenem očetu Robertu, morda edini osebi iz njegove bližine, ki mu daje vsaj minimalni občutek neke stabilnosti in čustvene varnosti. Kmalu se odseli nazaj domov, k duševno prizadetima materi in bratu ter k očetu, v katerem ni prav nič očetovskega.

Sredi te izrazito nestabilne in fluidne družine se zdi, da je Matej edini dvignjen nad svojo okolico, edini jo za silo obvladuje. V sceni s socialno delavko in njegovim očetom izvemo, da je povsem sposoben mlad fant, z nekaj učnimi in vedenjskimi težavami, ki mora nadaljevati šolanje, očitno ima tudi nekakšno delo, saj ima denar, začne razmerje s štirinajstletnico, hoče se sterilizirati in se glede obiskov Nie vse bolj spopada z Barbaro, ki mu je noče več dati.

Biček spravi gledalca v sredino dogajanja, zanj in njegovo kamera se zdi, kot da jo družina Rajk sploh ne opazi, kot da je povsem nevidna. Tudi ne komentira, ne sodi, ne raziskuje, ne sprašuje. Naj gre za Matejevo zvezo s premlado punco in njeno mamo, ki v tem ne vidi problema, naj gre za Matejeve razbite zobe, njegov izlet v Pariz, uboj psa, vprašanje, od kod mu denar ali pa za Matejev napor, da bi lahko obiskoval hčer – napor, ki vsled okolja, v katerem se je formiral, govori o visoki stopnji njegovega samozavedanja, njegova končna odločitev pa je tako razumljiva kot šokantna.

Biček Mateju ni ne naklonjen ne nenaklonjen. Gotovo je, da leta, preživeta z njim, niso bila lahka, a Bičkov namen očitno ni bil, da bi empatično vstopil v Matejev notranji svet, ga raziskal ali skušal razumeti – ampak, da ga pred gledalca postavi takšnega, kakršnega ga bo detektirala kamera.

Ta podoba pa je za gledalca čustveno zahtevna in lahko tudi moteča – še zlasti, ker se ves čas sprehaja po tankem rezilu, da bo (filmsko) zlorabljena. In najbrž za mariskaterega gledalca tudi bo. Konec koncev govori o resničnih osebah tukaj in zdaj, med nami.